Gneča na Dobu še najmanj pet let
Znano je, da so zapori na Dobu prenapolnjeni. Namesto 300 zapornikov jih je tam skoraj 600. ''Prenapolnjen zapor pa je problem tako za zapornike kot za zaposlene. Težko je zagotavljati ustrezno varnost, težko je vzdrževati normalne odnose in seveda je hudo tudi za zaposlene.'' Tako je potarnal direktor Zavoda za prestajanje kazni na Dobu Jože Podržaj in v nadaljevanju povedal, da so že začeli s pripravljalnimi deli za povečanje zmogljivosti, vendar ker sami pri tem niso odločujoč dejavnik, ne morejo storiti dobesedno nič, da bi bilo vse skupaj končano prej kot v petih ali šestih letih.
Do tedaj (da bi se zmanjšalo število prestopnikov, ni upati) pa bo še naprej v prostorih, ki so predvideni za osem ljudi, po 16 zapornikov. ''Zanimivo je, da zaporniki razumejo naše težave in se kljub temu, da so zaradi razmer še dodatno napeti in živčni, se nad namestitvijo ne pritožujejo prav pogosto. Mi delamo, kar je v naši moči in za kar imamo pooblastila. Tako smo jutranje vstajanje razdelili na 15 minutne intervale, tako da lahko vsak normalno opravi jutranjo higieno, zajtrk ni več obvezen; veliko smo spremenili na področju obiskov, saj maksimalno širimo termine obiskov, kar pa seveda terja dodatno obremenitev za zaposlene, ki jih tudi primanjkuje,'' pravi Podržaj.
Da bi kar najbolj olajšali bivanje zapornikom, jim pripravljajo tudi obiske gledaliških in glasbenih skupin. Za same praznike bodo nekateri lahko odšli celo domov. Med vsemi zaporniki je sicer le 10% takšnih, ki jim je dovoljeno občasno zapustiti zapore.
Dobro so obiskane tudi prostočasne dejavnosti. Delovna terapevtka Bojana in pedagoginja Polona sta povedali, da Zavod poskrbi za vse tisto, kar zaporniki pri tem potrebujejo. ''Gre za barve, čopiče, glino, les papir, platna ... In kot vidite, so nekateri pravi mojstri. To seveda ni najpomembnejše, važno je, da ustvarjajo, da se pogovarjajo. Še posebej v tem predprazničnem času so še bolj kot sicer odprti za pogovore. Tudi pri ustvarjanju prevladujejo motivi iz domačega, družinskega življenja,'' je pripovedovala Bojana.
Občasno pripravijo kakšno prodajno razstavo, kakršna je trenutno v knjižnici Pavla Golie v Trebnjem. Izkupiček v celoti namenijo za nakup zgoraj povedanega. Če boste razstavo obiskali, lahko kaj kupite kot božično novoletno darilo. Zagotavljamo vam, da vas kupljenega ne bo sram dati iz rok ali zadržati doma.
Vse, kar vidite v fotogaleriji, je nastalo na Dobu, v skrajno neugodnih bivalnih razmerah. Slišati je celo, da so slovenski zapori, z izjemo koprskega, med najslabšimi v Evropski uniji. Zaposleni se trudijo, a to ni dovolj, država mora ukrepati. Morda bo kdo rekel, da država ne more vsega. Odgovor je, da je nekoč že zmogla, takrat na primer, ko so pedagogi iz šol z veseljem prihajali v službo v zapore. Kako ne bi? Plača se jim je takoj podvojila. Se nam zdi, da bo potrebna še kakšna plačna reforma, da bi izkoreninili zlikovce, je pa tako ali tako utopija.
Pogovor z delovno terapevtko Bojano
Jože Podržaj o širitvi zaporov, režimu, ...
