##IMAGE-2495256##

V meglenem jesenskem jutru smo se začeli zbirati člani Društva izgnancev iz Brežic z namenom, da bi se na svoji ekskurziji po Koroški najprej poklonili spominu na žrtve koncentracijskega taborišča Mathausen pred Ljubeljem. Med vožnjo je stekla beseda o mačehovskem odnosu države do našega društva in o neljubih ukrepih, ki so nas doleteli z njene strani.

Beseda je zamrla ob prihodu v spominski park, ki je posvečen vsem prisilnim graditeljem ljubeljskega predora. Iz vpisanih imen je mogoče razbrati, da so bili ujetniki iz Francije, Poljske, Rusije in bivše Jugoslavije. Kilometer in pol dolg predor so gradili v težkih razmerah, če samo pomislimo na neusmiljeni mraz in lakoto, ki so jo trpeli. Tu je bilo edino taborišče v 2. svetovni vojni v Sloveniji, na kar še posebej pretresljivo opozarja okostnjak s srcem, na katerem piše: »Obtožujem.« Napisu se pridružujemo tudi mi. Temeljni kamni barak stojijo še danes kot neme priče trdega dela in boja za preživetje.

Že pred predorom nam je prijetno toplo jesensko sonce pregnalo mračne misli in nas ves dan spremljalo po Koroški. V vasici Sveče nas je prijazno sprejela v pojoči koroški slovenščini sorodnica veleposlanika Valentina Inzka. Predstavila nam je domačijo zamejskega Slovenca, kiparja in svetovljana Franceta Goršeta, ki je s svojim velikim trudom kljub bolezni in 75-tim letom uredil galerijo na svoji domačiji. Že na dvorišču so nas presenetili skrbno izdelani doprsni kipi Slovencev, ki izvirajo iz teh krajev in nekaj v svetu tudi pomenijo (Jožef Stefan, Prežihov Voranc, Ivan Grafenauer, Anton Janežič, Fran Eller, Anton M. Slomšek, itd.). Baško jezero nas je spremljalo v vsej svoji lesketajoči modrini. V vasi Bače se je rodil župnik Franc Treiber, ki ga poznamo kot skladatelja pesmi »´N mau čez izaro«.

Rožek se ponaša z lepo okrašeno okolico, farno cerkvijo, s spomenikom pred njo, lepim lipovim drevoredom, grajskim poslopjem, z živalskim vrtom v bližini in rekreativnim centrom z adrenalinskimi izzivi.

In že je bil pred nami Beljak, ki je največje mesto avstrijske Koroške. Mestno jedro tvori glavni trg, ki je bil poln jesenskega sonca željnih domačinov in turistov. Vanj se stekajo ozke obokane uličice. Sv. Jakob pa opozarja nase s svojim najvišjim zvonikom na Koroškem. Skozi mesto si utira pot proti jugu Drava.

Polni lepih doživetij iz doline Rož smo se vrnili v Slovenijo skozi Karavanke. Marsikomu bo ta dan ostal še dolgo in v lepem spominu. Prepričana sem, da se ga bo marsikdo spomnil tudi v bližajočih hladnih jesenskih večerih in da bo postal tema pogovora, ko bo beseda stekla o izgnancih, internirancih in žrtvah vojnega nasilja, ki jim kot člani društva vedno in povsod posvečamo vso pozornost in spoštovanje.