Ljudje ob Kolpi: general Vladimir Skubic
Rojen je bil 30. maja 1877 v Požarevcu v Srbiji, umrl pa 12. decembra 1957 v Beogradu.
Vladimir Skubic se je rodil v Srbiji, zdravniku Slovencu Viktorju Skubicu in Avstrijki Ani Winter. Njena mama je bila madžarska grofica, oče pa avstrijski inženir, ki je gradil proge v Srbiji. Vladimirjev oče Viktor, doma iz Črnomlja, je bil prvi slovenski zdravnik v srbski vojski in tudi udeleženec srbsko-bolgarske vojne 1885-1886.
Vladimir Skubic se je kljub rojstvu v Srbiji zavedal svojih slovenskih korenin in tudi tekoče govoril slovensko, saj je ohranjal tesne stike s slovenskim sorodstvom. Opredeljeval se je za Jugoslovana. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Požarevcu, nato pa bil v letih 1897-1899 gojenec nižje vojaške akademije. S činom majorja je sodeloval v prvi balkanski vojni 1912. leta proti Turčiji in v drugi balkanski vojni 1913. leta proti Bolgariji. V 1. svetovni vojni je bil kot podpolkovnik tudi pribočnik poveljnika Timoške divizije. Leta 1917 je bil zadet v levo oko in po okrevanju je do konca vojne deloval v sanitetnem oddelku Vrhovnega poveljstva. V polkovnika je bil povišan leta 1920. Sicer pa je po vojni opravljal različne naloge.
Tako je bil razredni starešina Nižje vojaške akademije v Beogradu do leta 1924, nato do leta 1927 poveljnik brigade v Kragujevcu. V tem času je dobil čin pehotnega brigadnega generala, februarja pa postal poveljnik mesta Niš in nato še namestnik poveljnika cetinjskega divizijskega območja. Kariero je končal kot brigadni pehotni general, poveljnik bregalniške divizije.
Vladimir Skubic se je upokojil novembra 1933, v pokoj pa odšel z odlično oceno. Prejel je kar 20 različnih odlikovanj, kar je celo za generala veliko. Med njimi tako medaljo za vojaške zasluge, medaljo kralja Petra I., zlato medaljo za hrabrost leta 1912, tri zlate medalje za posebne zasluge v letih od 1914 do 1918, red velikega orla V. st, red Karađorđeve zvezde IV. st., dva reda belega orla V. st., red sv. Save II. st., spomenico za srbsko–turško vojno v letih 1912-13, spomenico za srbsko-bolgarsko vojno 1913, spomenico za evropsko vojno v letih od 1914 do 18 in albansko spomenico leta 1915. Od tujih odlikovanj, ki jih je prejel, je potrebno omeniti bolgarski križ Aleksandra z meči IV. st., francoski armadni vojni križ, grški vojni križ III. st., panamsko medaljo II. st. za izredne zasluge in romunski križ okrog vratu.
Skubic je vselej rad prihajal v Belo krajino k sorodnikom. Njegov stric je imel gostilno in mesarijo »Skubic«, ki je bila žal pred nekaj leti porušena, čeprav je bila zelo pomembna hiša, kar je zelo spremenilo podobo vstopa v staro mestno jedro. Na priloženih fotografijah pa je general Skubic s sorodniki v zidanici na Stražnem vrhu pri Črnomlju za Veliko mašo 15. avgusta 1937. Čas II. svetovne vojne je preživel v družinski hišici v Vrnjački Banji.
S pomočjo sorodnikov v Beli krajini in Ljubljani je življenje Vladimirja Skubica raziskal Marijan F. Kranjc, generalmajor v pokoju.
