Jože Žabkar – p. Alojzij, duhovnik, pesnik, pisatelj
Rojen 5. januarja 1910 na Mikotah (pri Raki), umrl 23. junija 1983 v Ljubljani

Pod brajdo miza kamnita,
majolka je natočena,
na srečo pijeva najino:
»Bog živi Belo krajino!«

Jože se je rodil v revni kmečki družini na Dolenjskem kot tretji od desetih otrok. Zgodaj je moral pomagati pri kmečkih opravilih, v otroštvu pa je bil poznan, da je venomer (ker ni imel druge igrače) za seboj vlačil na vrvico privezano škatlico Franckove cikorije. Bil je bister in se naučil brati in pisati pred začetkom osnovne šole. Mati si je kljub veliki stiski želela, da bi se izšolal za duhovnika, kar mu je omogočil sovaščan Polde Božič, ki mu je v času srednje šole omogočil oskrbo v dijaškem konviktu v Križankah. Zadnja dva razreda gimnazije ni živel več v Križankah in se je moral vzdrževati sam. V dijaških in študentskih letih je veliko pisal v razna glasila in časopise. Takrat si je sobico delil z Miškom Kranjcem, ki ga je navduševal za literaturo in študij slavistike. Dobil je tudi mecena Moellerja, ki bi ga podprl pri študiju; ker sta si bila všeč z njegovo edinko Lotti, pa se mu je obetalo še veliko več …

Vseeno se je  leta 1931 odločil za bogoslovje. Bratje iz Križniškega reda so ga poslali za eno leto na Dunaj, nato je dve leti študiral v Innsbrucku in nato še v Ljubljani, kjer je diplomiral 1937 leta. Kot kaplan je nastopil polletno službo v Metliki, šel odslužit še vojaščino v Kragujevac in Kruševac, se vrnil v Metliko in bil konec leta 1938 imenovan za direktorja Vajeniškega doma v Ljubljani. Takrat pa se je zgodila okupacija. Ker so njegovi dijaki med prvimi odhajali v partizane, se ga kmalu prime vzdevek »rdeči kaplan«. Prior Učakar ga je rešil pred pretečo Italijansko internacijo tako, da ga oktobra 1941 poslal za kaplana v Črnomelj in tu je ostal vse do leta 1969. Belokranjci so ga v tem času zelo vzljubili. Ves čas je tudi pisal dnevnik in pesmi ter prozo. Poučeval je na osnovi šoli, meščanski šoli in tudi »partizanski« gimnaziji. Njegovi starši in sorojenci so pobegnili tik pred nameravano deportacijo, ko so Nemci pripravljali prostor za Kočevarje, ki so jih naseljevali na levem bregu Save. Zatekli so se v Belo krajino in dobili v uporabo eno praznih kočevarskih hiš in tudi nekaj malega zemlje.

Žabkar je napisal okrog 1.000 pesmi. Dr. Boris Paternu je o njegovi poeziji zapisal: »To ni kaka visoka poezija in si v svoji poštenosti tega niti ne domišlja. Je pa jezikovno kultivirana in literarno prizadevna, s pravim pesniškim zanosom zapisana pripoved o močnem doživljanju osvobodilnega boja v Beli krajini …«. Vse pesmi so datirane in tudi zapisani kraji njihovega nastanka.

Zbirki Metlika, mesto ob Kolpi in Dnevi na jugu (še) nista bili izdani. Leta 1981 je izšla zbirka pesmi Brevir moj v travi, posmrtno pa je Križevniški red leta 1991 izdal knjigo Izpovedi – njegova opažanja iz okolja, v katerem je živel.

Zanj nikoli ni bilo dvoma, ali je upor okupatorju prava pot, res pa je težko delal med »tnalom in nakovalom« razklanega naroda. Kakor je podpiral upor, je bil tudi zaskrbljen zaradi številnih partizanskih ugrabitev, mučenj in ubojev duhovnikov v Beli krajini. Prav na njegovo zahtevo so partizani izvedli »preiskavo« o mučenjih in ubojih preloškega in viniškega župnika jeseni 1943, a rezultat je bil le izjava, da je šlo za pomoto in samoiniciativo terencev, ki da so delali na svojo roko … V dnevnik je denimo tudi zapisal svoje začudenje o odločitvi oblasti, da bo vrhovni komandant Franc Rozman Stane pokopan civilno, on pa, da lahko le hodi za krsto … Na svoj rojstni dan 5. januarja 1946 je zapisal eno najsrhljivejših zabeležk. Opisuje, kako se je v Črnomlju »zgodilo ljudstvo«. Množica je vdrla k trgovcu Korenu (Italijani so ga zasliševali zaradi pomoči partizanom, pri njih so izdelali bojno zastavo za prvo belokranjsko četo, ki je padla na Gornjih Lazah, v času osvobojenega ozemlja pa je v hiši gostil tudi Borisa Kidriča, pri njem je stanoval Ivan Maček – Matija in z njegove verande nagovarjal ljudstvo, iz njegovega farovža je na Vis odpotoval Edvard Kardelj … in tudi sicer so Korenovi veliko prispevali za osvobodilni boj …), poskušali izropati trgovino, njega in ženo Katico (teta Jurija Šterka) pa pretepali, pljuvali in vlačili po mestu. Množica je razbila tudi okna farovža in poskušala vdreti (župnik je najprej mislil, da hvaležni farani prihajajo pet podoknico za njegov rojstni dan), a je Žabkar pogumno stopil pred njih in zahteval, da se pokliče OZNA (tajna policija) in ugotovi njegova krivda. Iz množice je hitro stopil njen poveljnik, ki se je izgovarjal, da ni pristojen, ter, da ljudstvo deluje samoiniciativno, a je po pogovoru poskrbel za to, da so ljudje poslušno odšli. Tudi Koren je bil oproščen vseh obtožb, kot vsi trgovci in posestniki pa razlaščen … Po teh dogodkih je razočaran odšel iz Črnomlja in se vanj ni več vračal.

Moj rojstni dan.
Bog daj srečen dan.
Še srečnejši večer,
Ko Večni bo odprl dver.

V zapiskih in pesmih Žabkar hvali NOB, a se vedno znova ni mogel načuditi manipuliranju ljudi in oholosti novih oblastnikov. Na primer žalosten ugotavlja, da mu nova oblast pogosto jemlje konje, ki morajo cel dan voziti premog iz rudnika, množica partizanskih poveljnikov pa se cele dneve prevaža z avtomobili po mestu, ali pa so ti parkirani pred gostilnami … in on mora za potrebe farovža najemati kmete.

Jože Žabkar je zaradi sodelovanja z OF ter organiziranja partizanskega šolstva in dela v verski komisiji pri SNOS leta 1959 prejel red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in 1974 red za narod s srebrnimi žarki. Kljub tem priznanjem sta mu civilna in cerkvena oblast pogosto grenili življenje.

Ko so ga 1969 premestili v Kropo (zaradi absurdnih obtožb), so črnomaljski verniki zbrali več kot 1.000 podpisov za prošnjo za njegov povratek v Črnomelj, a brez uspeha.

Končno so mu leta 2020 hvaležni Belokranjci postavili spominsko ploščo na poslopje nekdanje gimnazije (danes Glasbena šola), v kateri je učil. Tudi to obeležje je zasluga Belokranjskega muzejskega društva.