##IMAGE-2218986##

Lions klub Novo mesto danes ob 16. uri v gostilni Vovko na Ratežu pripravlja zaključek svojih letošnjih aktivnosti, katerih krona bo izročitev prenosnega računalnika z braillovo vrstico 12-letnemu slabovidnemu Mihi Srebrnjaku iz bližnjega Dolenjega Suhadola.

Miha je izjemno bister in zgovoren učenec 7. razreda osnovne šole za slepe in slabovidne na istoimenskem zavodu v Ljubljani, ki je včeraj praznoval 12. rojstni dan. Obvladuje delo z računalnikom, saj je v šoli dobil petico za slepo pisanje, le bratovo ali asistenco katerega od staršev potrebuje, da mu berejo sporočila. V šoli to dela sam, saj tam že uporablja tudi vrstico, sporočajo iz Lions kluba.

Ravnateljica šole je staršema in predsedniku društva slepih in slabovidnih Janezu Keremcu priporočila, da bi bilo za Miho koristno, če bi imel celovito računalniško opremo tudi doma.

Doma zato, ker Miha že sedmo leto vsak šolski dan potuje sam z avtobusom na relaciji Ratež - Ljubljana in nazaj. Za pot od doma do avtobusa in nazaj v pet kilometrov oddaljeni Suhadol poskrbi njegova mamica Danica, v Ljubljani pa ima transport na skrbi šolski hišnik. Le zadnje mesece, odkar je Miha 'sedmarček', ostaja tudi po dva dni v Ljubljani.

V Lions klubu so se torej odločili, da letošnjo osrednjo dobrodelno akcijo namenijo Mihi, zato so preko Medobčinskega društva slepih in slabovidnih iz Novega mesta realizirali nakup omenjenih sredstev, katerih vrednost predstavlja okoli 6.000 €.

Danes bo tako Miha prečital prvo sporočilo s svojega prenosnika. Ob njem bo za moralno oporo sedel njegov nekoliko starejši kolega Zlatko Cigič, Metličan, kateremu so pred leti tudi novomeški lioni pomagali k premagovanju slepote s pomočjo računalnika in 'braice'. Zlatko pa je eden tistih 'mojstrov', ki z veseljem in potrpljenjem opismenjuje slepe in slabovidne, trenutno slabovidno in gluho deklico iz Hrušice pri Stopičah.

Danes popoldne bodo na Ratežu predstavili tudi Zbornik lions kluba Novo mesto, ki so ga pripravili ob 15-letnici delovanja in nosi naslov »NAŠIH PRVIH PETNAJST LET.« V njem so predvsem opisali, kaj in kako delajo, pa tudi, kdo vse je bil v teh letih deležen pomoči številnih donatorjev in sponzorjev, ki so jih za dobrodelnost uspeli nagovoriti.

Za stike z javnostmi je v klubu odgovoren Jože Kukec, ki je ob tej priložnosti o Mihi Srebrnjaku zapisal:

Miha je legenda!

Izjemno živahen in radoživ otrok se razlikuje od svojih vrstnikov tudi po tem, da je slep oz. slaboviden. Od rojstva. Kako njegov status opredeliti, ne vem. Po strokovnih kriterijih se med slepe uvrščajo tisti, ki imajo 5 ali manj % vida. Miha je popolnoma slep na levo oko, z desnim pa vidi še 10%. Če to delimo na oba organa, znese 5%. Kaj je potem??

No, ampak to za zgodbo, ki jo pišem, ni tako pomembno.

Torej, Miha vse od prvega razreda v Ljubljano potuje sam! Mama Danica ga vsako jutro, kmalu po šesti odpelje iz Suhadola na 5 km oddaljen Ratež na avtobus za Ljubljano, kjer ga počaka hišnik Zavoda za slepo in slabovidno mladino ter ga odpelje v šolo. In tako vsak dan od ponedeljka do petka vse šolske dni, razen nekaj zadnjih tednov, ko je Miha 'presedlal' na ritem vsak drugi dan (prespi v Ljubljani). Popoldne se zgodba ponovi v obratni smeri.

Mama Danica je pripovedovala: ''Tako drobcen, tako nebogljen je bil tisto prvo leto, da sem vsako jutro jokala, ko sem ga odpravljala na avtobus in s strahom čakala, če bo vse v redu in ga bodo v Ljubljani počakali. Odleglo mi je šele po tem, ko so mi sporočili, da je fant srečno pripotoval. In popoldne sem komaj čakala, da sem ga spet stisnila k sebi.''

Se je pa sam odločil, da se bo v Ljubljano vozil vsak dan, malo pa so k temu pripomogle tudi družinske gmotne razmere. V službi je samo oče Jože (šofer avtobusa), mama Danica pa je ostala doma zaradi Mihe. Ta ima tudi starejšega brata Gregorja, ki obiskuje 1. letnik strojniškega programa na Centru srednjih šol v NM.

Zgovoren in bister, kot Miha je, (je pa še vedno majhen in droben fante), ima na avtobusu svoj krog prijateljev, s katerimi se spusti v klepet med vožnjo in skoraj ne mine dan, da bi ga kateri od zlasti stalnih potnikov (bolj potnic) ne razveselil s kakšno sladkarijo.

Pogovori se prav po možato in ko sem ga vprašal, če bo v soboto na dobrodelni prireditvi lahko povedal stavek ali dva je rekel: ''Seveda bom, do takrat bom že kaj zgruntal.'' Ima pa seveda tale naš Miha tudi slabe dneve.

Zna zaigrati na elektronski klaviaturi, obvlada 10-prstno slepo pisanje na računalniški tipkovnici.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Obiskali smo učilnico, kjer vlada sproščena energija

Zanimiva so priznanja in pohvale, ki jih dobiva v šoli:

Lansko leto so mu sošolci Gregor, Anja, Marko, Alem in učiteljica Nina dali priznanje in pohvalo ker:

V letu 2007 je dobil posebno priznanje za uspešno prepoznavanje pripomočkov za slepe.

Ob koncu šolskega leta 2007/08 mu je učiteljica Nina Čelešnik napisala:

''Miha, vesela sem, da si bil moj učenec. Bilo mi je v čast in veselje. Ponosna sem nate!

V življenju nikoli ne pozabi, da si poseben in da si zaslužiš najboljše. Pazi nase in na svojo pamet ter skozi življenje hodi z dvignjeno glavo. Zaupaj vase!

Miha, hvala ti za vse nasmehe, lepe besede in hvala ti za vse, kar si me naučil!''

To je povzetek le nekaterih sporočil, ki so mu jih namenili učiteljica ter sošolci.

Brez dvoma pa potrjujejo vsaj del tistega, kar sem zapisal v uvodu.

Veliko posluša glasbo, pozna številne napovedovalce in moderatorje radijskih postaj, njihove telefonske številke in redno komunicira z njimi.

Mihovi starši pravijo: ''Mi nismo reveži in nismo socialno ogroženi. Nekoliko drugačni smo zaradi našega Mihe, ki je slep. Smo pa veseli, ker to okoliščino razumete in ste nam pripravljeni pomagati. Zelo smo hvaležni za to gesto.''