V spomin - Slavka Zupančič
##IMAGE-3038273##
Po zakonih narave odhaja pokončna generacija žena in mož, ki se je v usodnih dneh slovenske zgodovine čez noč oblikovala v zrele osebnosti, sposobne usodnih odločitev in največjih žrtev. To je bila tudi tovarišica Slavka, od katere se na pokopališču v Dobrniču poslavljamo.
V majhnem podeželskem kraju Stranje pri Dobrniču je leta 1924 bila rojena kot dvanajsti otrok, v revni bajtarski družini. Po osnovni šoli je zelo kmalu spoznala življenje, ki je bilo vse prej kot lahko. Njeno delo za partizane pa se je pričelo v zimi 1941/42 v majhnem krogu ljudi v strogi tajnosti. Že aprila 1942 je postala članica vaškega odbora OF, od pomladi 1943 pa članica rajonskega odbora. Zadolžena je bila za politično delovanje na terenu. Življenje terenskega aktivista OF ni bilo veliko lažje od aktivnega borca partizanskih enot. Potrebno je bilo poskrbeti, da so bila polja obdelana, in s tem je tudi preskrbela za hrano, katero so nujno potrebovale partizanske enote. Teren pa je tudi obveščala z dogajanji po svetu in o partizanskem boju, ko je raznašala časopis »Slovenski poročevalec«. Tudi sestri sta delovali na terenu, brat in svaka pa so bili partizani. Ker so jo domači kolaboranti poznali in vedeli za njeno aktivno delovanje v OF, se je, zaradi varnosti morala umakniti. Bila je premeščena na osvobojeno ozemlje na kurirsko postajo TV15 v Podturnu, kjer je ostala do konca vojne. Skrbela je za vse na tej relejni kurirski postaji.
Zaradi njenega aktivnega delovanja pri pripravi in organizaciji kongresa, je bila izvoljena za delegatko za ta 1. kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze, ki je bil od 16. do 18. oktobra 1943 v Dobrniču. Udeležile so se ga ženske, izvoljene v vseh delih Slovenije in iz vseh vojaških enot, v katerih so delovale.
Pa po vojni, je bilo treba hiteti v obnovi in z jasnimi in pozitivnimi mislimi gledati v prihodnost. Tudi takrat je bila tam Slavka Zupančič. Odločila se je, da zaživi s svojo mamo in sinom Miranom na majhni kmetiji. Življenje je kljub neštetim preizkušnjam ni spravilo na kolena, doživela jih je 97.
S tem, ko ji je usoda in njena človeška nrav naklonila tako dolgo življenje, je zdaj ob njenem slovesu tudi nam dano ponovno podoživeti vso tragiko časa, ko je šlo za usodo slovenskega naroda in hkrati ponovno povzdigniti častno držo matere in žene, ki se je v usodnih časih znala postaviti na pravo stran. Tega zgodovina in tudi vsi mi, ne smemo pozabiti. Sama je imela o času v bivši državi, kot tudi o sedanji, pozitiven odnos, ki ga je ohranjala vse do svoje smrti.
Za posebne zasluge pridobljene v boju s sovražnikom, za osvoboditev naše države in pri graditvi socializma, je namreč prejela »Red zaslug za ljudstvo z zlato zvezdo III reda« in medaljo »Red zaslug za narod«.
Zato se ji v Društvu Dobrnič iskreno zahvaljujemo za vsa dejanja, dela, ki jih je opravljala, in nas bodo še naprej opominjala in spominjala na njo, da bomo še bolj cenili vse to, za kar je imela svoje cilje in jih je skozi svoje skromno življenje uspešno realizirala.
Počivaj v miru, draga Slavka!
