##IMAGE-2540034##

Pogovarjali smo se z Alešem Klinarjem, vodjo skupine Rock Partyzani, ki je med drugim letos nastopila tudi na slovenskem izboru za pesem Evrovizije – Emi 2011. Rock Partyzani bodo 1. julija nastopali tudi v okviru prireditve Brežice, moje mesto 2011, kar nikakor ne smete zamuditi, saj zase pravijo, da najbolje funkcionirajo v živo, saj znajo ponuditi, kar publika želi. Vstopnine za koncert ni, zato se nam pridružite, saj se nam obeta noro dober večer!

Kaj vas je spodbudilo, da ste ustanovili skupino Rock Partyzani?

Leta 2000 smo po 16-ih letih igranja prenehali delovati s skupino Agropop in smo od nenehnega nastopanja potrebovali predah. Tudi sam sem ga potreboval in sem se celo spraševal, ali se vrniti nazaj na sceno ali ne. Očitno pa nam je bila usojena ena rojstnodnevna zabava. Dva dni pred nastopom so namreč organizatorji naznanili, da potrebujejo bend in naključno se nas je zbralo nekaj glasbenikov – sestavili smo ekipo, se dogovorili, kaj bomo igrali, in po vsej sreči je vse lepo potekalo. Na zabavi je bila tudi Darja oz. Didi – naša sedanja pevka.

Med nastopom je priskakljala na oder in z nami speljala nastop do konca. Po dogodku smo dobili dobre kritike in padel je predlog, zakaj ne bi ustanovili skupino. Teden po tem smo dobili ponudbo za igranje in to nas je pravzaprav popeljalo v ponovno igranje. Ker smo bili po stažu in delovanju na glasbenih odrih že izkušena ekipa, smo se odločili, da se bomo imenovali Partyzani. Partyzani z ipsilonom zato, da bomo bend za ''party'' in da nam ne bodo težili zaradi politike. Slednjemu se žal nismo mogli izogniti, saj velikokrat dobimo komentarje, da smo ultra levičarski bend. Zaradi tega se ne sekiramo.

Kako ste se spoznali z ostalimi člani?

V bistvu smo se vsi poznali že od prej. S kitaristom Bukovcem imava dolgoletno sodelovanje, saj imava studio Bunker, kjer snemamo dosti stvari – tudi za druge izvajalce. Z basistom Robertom Sršenom sva se poznala od prej, saj je njegov bratranec, Tomaž Sršen, z mano igral v Martinu Krpanu. Iskali smo pevca in prišli do Vojota Djurana, ki je takrat ravno prenehal s skupino Botri. Istočasno se nam je pridružil bivši bobnar Botrov, Janez Nared. Tako smo ustanovili ekipo, ki je še danes v isti postavi, z izjemo Vojota, ki se je pred dvema letoma odločil, da nas zapusti – malo že zaradi starosti, malo zaradi tega, ker je postalo naporno. Zamenjal ga je Mare Novak.

Kako to, da ste se odločili, da igrate partizanske tematske pesmi?

Kot prvo smo poskušali biti v duhu naših avtorskih komadov, kjer obravnavamo družbene tematike, to se nam zdi pomembno predvsem zato, ker se danes nobeden več ne ukvarja s temi temami. Nam so bile blizu in veseli nas, da lahko z našimi pesmimi nekaj sporočimo našemu poslušalstvu. Ogromno izvajalcev poje o ljubezni in o svojih travmah, mi pa delamo na temu, da nekako spremljamo življenje pri nas, kaj se okoli nas dogaja, kaj ljudi moti in to poskušamo nekako sarkastično prenesti v naše komade. Par stvari je zelo retro, kot recimo komad Yugo, ki obravnava našo mladost. Govori o tem, kako smo doživljali tiste čase, a ne v političnem smislu. Pojemo bolj o junakih tistega časa, športnikih, firmah itd. Glede na to, da je naša publika tudi naša generacija, se to v bistvu lepo poklopi.

Delujete že sedem let, za vami sta tudi dva izdana albuma. Kako se je vaša glasba razvijala skozi leta?

Baza naše glasbe, ki jo izvajamo na nastopih, je zelo retro zadeva. To so komadi, ki smo jih ustvarjali mi. Sodelovali smo tudi s kakšnimi drugimi bendi, predvsem pa posegamo v slovensko rock in pop zgodovino, tam dvajset do trideset let nazaj. Po drugi strani pa je bilo na prostorih bivše Jugoslavije res ogromno dobrih bendov, ki so pri nas seveda še aktualni in jih ljudje poznajo, tako da je v bistvu naš program sestavljen iz teh retro zgodb slovenskega pop-rocka in jugoslovanskega pop-rocka. To je devetdeset odstotkov našega programa.

Kaj je bil vaš največji izziv?

Pravzaprav si nismo postavljali nekih visoko letečih ciljev. Skozi čas smo videli, da smo zelo dober »live band«, in da ljudje pridejo na nastope, ker damo nekaj od sebe in pokažemo neko energijo. Določene komade izvajamo na zelo svojstven način – ni to samo preigravanje enih komadov. Na drugačen način poskušamo pokazati kvaliteto, imamo ogromno miksov, drugačnih pristopov, tudi zanimive odrske zadeve. Smo predvsem orientirani na žive nastope.

Lahko izpostavite kakšen spomin na nepozaben nastop ali turnejo?

(smeh) Tako kot pri vsakem bendu po tolikem času igranja je sigurno en kup zabavnih in lepih spominov. Kot ekipa se imamo fajn, med sabo se še zmeraj dobro razumemo, se zafrkavamo in to se odraža tudi na odru. Klasičnih glasbenih štosov je veliko. Na primer, zgrešiš datum nastopa, se voziš domov iz špila, sneži in prideš domov opoldan ipd. Skratka, je veliko zabavnih situacij.

Kakšni so dolgoročni cilji?

Glede na to, da nismo več rosno mladi, si v blazno prihodnost – kakšnih pet do deset let – ne postavljamo ciljev. Dokler lahko ponudimo ljudem tisto, kar pravzaprav želijo od nas in to je dober nastop, ki jim omogoča, da se zabavajo in da so vsi zadovoljni tisti večer, smo na pravi poti. Jaz mislim, da je to vse in dokler bomo čutili, da nam to uspeva oziroma nam bosta zdravje in čas dopuščala kakovostne nastope, bomo vztrajali. Časi so takšni, da so ljudje precej izbirčni, kar pomeni, da moraš resnično nekaj pokazati. Ljudje pričakujejo od tebe sto odstotkov in dokler nam to uspeva, bomo delovali kot glasbena skupina. Počasi in sigurno lezemo, malo smo začeli igrati tudi preko naših meja – malo po Yugi, v Italiji in Avstriji. Trenutno smo s tem kar zadovoljni.

Ste nastopali oziroma bili že kdaj v Brežicah?

V Brežicah? Mislim, da ne. Upam da me boste popravili, če sem se zmotil. Smo bili pa veliko okoli oz. v bližini. Igrali smo v Krškem, potem nekje zraven Artič, skratka bili smo kar blizu, v Brežicah samih pa mislim, da ne.

Poznate mogoče kakšno znano osebo iz Brežic?

Ja, tam blizu je nastanjenih en kup pevk, niso pa čisto iz Brežic. Blizu je Rebeka Dremelj, Nuša Derenda, potem je že nekoliko stran tudi Natalija Verboten. Mislim, da se je blizu naselila tudi Nuška Drašček, če se ne motim. Zgleda, da je tam bolj ženski kvartir (smeh).

Imate kakšno sporočilo za naše bralce in obiskovalce dogodka Brežice, moje mesto 2011, kjer boste letos nastopali?

Ne bi preveč pametoval. Pridite, oglejte si, uživajte in upam, da bomo skupaj preživeli en lep večer.