Debeljakova poezija – vtihotapljen dogodek v vseh nas
''Vse interpretacije so legitimne, ker pesem posvečam tebi, a pesnik je videc in njegova poezija je dokumentarna kronika, priča, ki komunicira s svojim časom,'' je poudaril nedavni povabljenec v Knjižnici Mirana Jarca. Tistemu, ki pokliče Aleša Debeljaka k pogovoru, se ni treba bati, da se bo pesnik dostojanstveno odmaknil pred pojasnjevanjem lastnega dela ali zavil v plašč molčečnosti. Ravno nasprotno, večja nevarnost je, da bo popolnoma odrinil vlogo spraševalca in z govorom, ki je vedno več kot le odgovor na vprašanje, pogovor odpeljal na poti, ki niso zarisane v načrt potovanja po njegovi poeziji. V takšni interaktivni vlogi komunikativnosti se je znašla Stanka Hrastelj, ki je vodila izjemno zanimiv četrtkov literarni večer. Z dogodkom je bila obeležena tudi 110. obletnica smrti častnega meščana Novega mesta – Dragotina Ketteja.
Aleš Debeljak se je predstavil v zanimivi kombinaciji, kot ploden pesnik in prav tako izčrpen teoretik svoje lastne poezije. Je največji svetovljan med slovenskimi pesniki, letošnji dobitnik Jenkove nagrade za pesniško bero zadnjih dveh let, za zbirko Tihotapci. Za svoje delo je dobil nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada in priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije, je nagrajenec Vilenice, prejel pa je tudi nagrado poezija za mir. Objavil je sedem knjig pesmi, dvanajst knjig esejev, prevedel izbrane pesmi Johna Ashberyja in knjigo o sociologiji vednosti ter uredil več antologij. Njegove knjige so izšle v mnogih drugih jezikih.
Debeljak, ki je Jenkovo nagrado že prejel leta 1989 za Slovar tišine, ugotavlja, da gre za svojevrstno kontinuiteto, vsaj kar zadeva naslova – od Slovarja tišine do Tihotapcev. O svoji poeziji pravi, da izliva resničnost, da bi jo presegla. Nova, osma po vrsti, Debeljakova knjiga pesmi vabi bralca k spustu skozi brzice zgodovinskih eksplozij in k meditacijam ob tolmunih osebnega doživetja, ki ponikajo v globine nerazumevanja, s kakršnim so obremenjeni prostori, narodi, mesta in ljudje z Balkana. Pesmi so navdihnjene s potovanji skozi soteske balkanskih mest in z urbanimi fantazijami, so svojevrstno poročilo očividca, napisano v obliki razkropljenih koščkov, ki sestavljajo mozaik nekega izginulega ljudstva in njihove dežele. Hkrati pa si pesnik dopušča sanjarjenja in domišljijske svetove, ko se sprašuje, kdaj tuje postane domače in kakšni obredi so potrebni, da bi človek na domačem pragu lahko sprejemal dobrodošle goste, ne da bi ga v grlu stiskal strah pred tujo koso.
Kot so dejali strokovnjaki pri utemeljitvi Jenkove nagrade, Tihotapci skozi popotovanja po pokrajinah na videz frivolne in bežnosprehodne Ljubljane v bralca pretihotapijo debeljakovsko badioujevsko mišljenje, ki ga ni mogoče misliti, ker v govorico zajame singularno prezenco čutnega, mišljenje torej, v katerem se na videz lahkoten, a zavezujoč način vzpostavljajo singularne, umetnosti lastne resnice. Debeljakova poezija se vtihotapi v nas kot posebna vrsta »dogodka«, ne več toliko kot objekt, ampak kot dogodek v gibanju branja.
Aleš Debeljak je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz sociologije kulture na Maxwell School of Citizenship, Syracuse University v ameriški državi New York. Bil je Senior Fulbright fellow na univerzi v Berkeleyu, delal pa je tudi na Institute of Advanced Study-Collegium Budapest, na Civitella Ranieri Center in na Bogliasco Liguria Study Center for the Arts and Humanitites. Je sourednik mednarodnih revij Sarajevski zvezki in Verse ter glavni urednik knjižne zbirke Terra Incognita: Writings from Central Europe, ki jo izdaja White Pine Press iz Buffala, ZDA. Je redni profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.
Knjižnica Mirana Jarca
