Literarni pogovor z Vinkom Möderndorferjem
Čas, toda bolj kot njegova abstraktna narava, njegova druga podoba, to je podoba zgodb preteklosti, predstavlja izhodišče za razmišljanje ob najnovejšem romanu Vinka Möderndorferja Odštevanje. Kako se posameznikovo dojemanje časa spreminja na premici življenja? Se čas odšteva ali prišteva? Kako na življenje vpliva t. i. družbeni čas, torej čas, katerega »ujetniki« smo? Koliko časa in poti moramo prehoditi, da spoznamo vsaj delček resnice o sebi? Je znak posameznikove zrelosti zanimanje za preteklost, ne zgolj lastno, temveč tudi preteklost prednikov? Našteta vprašanja in še mnoge druge teme so bile predmet literarnega pogovora z avtorjem, ki so ga 24. oktobra gostili v Krajevni knjižnici Senovo. Z njim se je pogovarjala bibliotekarka Urška Šoštar.
Vinko Möderndorfer, pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, režiser, avtor več kot šestdesetih besedil, objavljenih v knjižni obliki, in prejemnik številnih nagrad, je navdušil senovsko publiko s svojo preprostostjo in dostopnostjo, predvsem pa s poglobljenim razmišljanjem, pozitivnostjo in smislom za humor. V skoraj dvournem pogovoru je odgovarjal tako na splošna kot tudi na bolj osebna vprašanja, saj velja obravnavani roman za »zelo osebno pripoved, v kateri gre za pogled vase, za odkrivanje skrivnosti, razpiranje preteklosti« (besede založnika).
V prvem delu pogovora je avtor razmišljal o moči pripovedovanja, knjig in drugih medijev, pa o umetnikih, umetnosti in kulturi na splošno. Še vedno ocenjuje umetnost kot edino reč »v tej deželi, ki je še zares naša«, kar je že pred leti poudaril v govoru kot predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada. Spregovoril je o lastnem ustvarjanju, kjer ga vodi želja pripovedovati, podajati zgodbo, pri čemer se z mnenji bralcev ne obremenjuje, pomembnejši sta mu želja in potreba zadostiti lastnim kriterijem. Kajti, kot je zapisal tudi v romanu, »ko umetnik naredi prvi kompromis, potem dela samo še kompromise. Izda samega sebe.«
Drugi del literarnega druženja je bil posvečen romanu Odštevanje, katerega zgodba je, kakor zgodbe vseh avtorjevih dosedanjih del, hkrati biografska in fiktivna; vsekakor pa se v protagonistovi zgodbi v veliki meri odseva avtorjevo življenje. Skozi pogovor in branje odlomkov je bilo izpostavljeno vprašanje biografske obarvanosti romana, pa tudi pomen zavedanja minljivosti in poznavanja družinske preteklosti v procesu samospoznavanja ter teža minulega časa.
V pogovoru sta se dotaknila tudi gledališkega odra, ki mu Senovčani v tem jubilejnem letu, ko obeležujejo sto let delovanja ljubiteljske gledališke dejavnosti, posvečajo veliko pozornost. Möderndorfer, ki že več kot štirideset let deluje in ustvarja v okolju profesionalnega gledališča, je poudaril pomembno vlogo gledališča na področju ljubiteljske kulture, saj lahko govorimo o fenomenu delovanja ljubiteljskih odrov na Slovenskem. Sam sicer nima izkušenj s sodelovanjem z ljubiteljskim gledališčem, zgolj kot avtor besedil, ki jih tudi tovrstna gledališča izberejo za uprizoritev.
Zaključek večera je bil sproščen in, v povezavi z romanom, namenjen reklamnim sporočilom, ki so bila, po avtorjevem mnenju, nekoč mnogo bolj dodelana. Vsebovala so namreč vse elemente dobrih oglasnih sporočil in kar je bistveno, so podajala zgodbe. Kot primera kvalitetnejših in njemu ljubših oglasov je izpostavil Rad imam mleko in Slovenija, moja dežela. Ju (še) pomnite?
