Bilo je nekje v novembru, ko je profesorica Zdenka Vižintin dijakom 2.a razreda Gimnazije Brežice, ki se učijo francoščino kot drugi tuji jezik, predlagala sodelovanje na Mednarodnem festivalu frankofonije na Dunaju. Ta festival že drugo leto organizira Francoski inštitut na Dunaju, naše sodelovanje pa so podprli tudi na Francoskem inštitutu v Ljubljani.

Tako se je izpod peresa naše profesorice francoščine rodila krajša gledališka igra Jaz, Francija oz. Moi, France, komičen in satiričen pogovor med žandarjem in poosebljeno Francijo, kateremu predstavi svoje otroke: Vercingétorixa, galskega kralja, Ivano Orleansko, herojinjo Francije, Ludvika XIV., sončnega kralja, Napoleona Bonaparteja, osvajalca Evrope, Charlesa de Gaulla, francoskega generala in predsednika, ter Gérarda Depardieuja, igralca, izgubljenega med Francijo in Rusijo. Ko je bil scenarij dokončan, smo začeli z intenzivnimi pripravami, ki so obsegale učenje besedila, izdelavo rekvizitov, pripravo kostumov in samo odrsko postavitev. Bližal se je dan našega odhoda.

V nedeljo, 17. marca, smo se z avtobusom »točno opoldne«, polni pričakovanj in želje po novih doživetjih, skupaj s profesoricama − Vižintinovo in našo razredničarko − z avtobusom odpravili izpred gimnazije. Naš cilj? Dunaj, zgodovinski in kulturni biser Avstrije, za nas najpomembnejši zaradi univerze, kjer se je izobrazilo veliko slovenskih umetnikov in literarnih ustvarjalcev. Vožnja je z vmesnimi postanki trajala dobrih 6 ur, ob prihodu v popoldanskih urah pa smo imeli še nekaj časa za avtobusni krožni ogled Dunaja po znamenitem Ringu. Sledila je nastanitev v mladinskem hotelu Wombat. Navdušili so nas zanimivi grafiti, s katerimi je bila poslikana recepcija, in razgibana notranjost. Sobo smo si delili, bila je prostorna, postelje udobne in spanec trden.

Po zajtrku v hotelu smo se naslednji dan odpeljali do gledališča Studio Molière v neposredni bližini francoskega liceja (Lycée Français, ki ima približno 2500 učencev – od vrtca do gimnazije) in Francoskega inštituta. Pozdravil nas je francoski veleposlanik v Avstriji Stéphane Gompertz in s tem odprl Mednarodni gledališki festival frankofonije 2013.

Prvi so se predstavili dijaki gimnazije Hunfalvy Janos iz Budimpešte s politično dramo Happy End! Kossija Efouija. Sledili so naši sosedi iz Zagreba, ki so svojo igro o srečanjih na železniški postaji humorno zaključili s Harlem Shakeom. Prvi dan smo videli tudi mlajše učence dveh dunajskih osnovnih šol. Eni so pripravili skeč o muzejih, drugi pa so nas z Ali Babo in 40 razbojniki popeljali na Orient. Njihovi starejši someščani pa so z dih jemajočo izvedbo Molièrove manj znane drame Impromptu/Improvizacija v Versaillesu poželi ogromen aplavz. Zelo nas je navdušila tudi sodobna priredba Shakespearovega Macbetha praške gimnazije. Prvi dan festivala so sklenili dijaki Gimnazije Kolcsey Ferenc iz Budimpešte, ki so nam predstavili zgodbe afriških avtorjev iz Toga, Slonokoščene obale, Konga in Benina.

Po napornem dnevu smo se vrnili v hostel in si privoščili krajši oddih. Zvečer nas je namreč čakal sprejem na francoskem inštitutu. Posedli smo se v Rdečo sobo in si ogledali interpretacijo Etienna Minoungouta, igralca in pisca iz Burkine Faso, z naslovom Mohammed Ali – Kralj plesa, kjer je v prvi osebi pripovedoval o boksarjevih življenjskih stiskah. Po pogovoru z igralcem nas je pozdravila tudi namestnica veleposlanika Burkine Faso na Dunaju. Sledila je pogostitev, po kateri smo se po krajšem postanku v McDonaldsu vrnili v hostel. Sledil je dan D.

Jutro je potekalo malo bolj živahno kot dan poprej. Morali smo pospraviti sobe in pripraviti kovčke. Vse smo naložili na avtobus in se spet odpravili v gledališče, tokrat s kostumi in rekviziti. Nastopali smo zadnji. Pred nami so se predstavili dijaki Francoske gimnazije iz Budimpešte, ki so pripravili Mussetovega Lorenzaccia. Naši vrstniki iz Leibnitzove gimnazije iz Berlina, s katerimi smo spletli zelo trdne prijateljske vezi, so nas navdušili z Ionescovo absurdno dramo Nosorogi. Po koncu smo se odpravili v garderobo, kjer smo nadeli kostume in počakali, da Pražani zaključijo svoj Tartuffov rap.

Po aplavzu so se zagrnile zavese in začeli smo s hitro pripravo odra. Če priznam, sta se takrat zelo čutili močna vznemirjenost in trema vseh nas, k čemur je pripomogla tudi vest, da se nam je v dvorani pridružil francoski veleposlanik na Dunaju, g. Gompertz.

Napočil je zadnji, bistven trenutek našega obiska na Dunaju. Zavesa se je odprla in žarometi so posijali. Igro smo izpeljali z odliko, naj se sliši še tako samovšečno. Vsi gledalci so uživali in dolgi niz dram smo pomirjajoče zaključili s komedijo. Na ambasadorja smo napravili takšen vtis, da smo se po koncu z njim tudi fotografirali.

Po kosilu na gimnaziji smo se odločili, da si zaslužimo nekaj časa za nakupe v središču Dunaja, saj smo imeli na razpolago »celi dve uri«. Nekateri so se res odpravili v številne trgovine, drugi pa smo se pred ploho zatekli v Albertino, kjer so bila ravno razstavljena dela Picassa, Moneta, Rembranda, Rubensa in Ernsta.

Čas se je kmalu iztekel in z njim naša dunajska pravljica. Ob peti uri popoldne smo sedli na avtobus in se odpeljali domov. Časa, ko smo ustvarjali predstavo, in dnevov, preživetih na Dunaju, se bomo vedno spominjali, saj smo se zbližali med seboj, prav tako pa tudi spoznali vrstnike iz številnih evropskih prestolnic. To je bila za nas čudovita in nepozabna izkušnja.