Arhiv Lokalno.si

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto je minuli četrtek gostila najbolj prepoznavno ameriško-slovensko pisateljico v Sloveniji Erico Johnson Debeljak. Zase sicer pravi, da je najprej slovenska, šele nato ameriška avtorica, saj v svojih delih obravnava slovenske teme, ki pa jih najlažje opiše v svojem maternem jeziku. Zanimivo je bilo slišati, da je ravno v Sloveniji začutila potrebo po pisanju, čeprav je v New Yorku redno hodila na literarne večere ter bila obkrožena z različnimi umetniki, ki so iskali svoj prostor pod soncem.

Njeno zadnje delo Prepovedani kruh, ki podrobno opisuje življenje Slovenk in Slovencev, je lani med  bralci ponovno zbudilo precej zanimanja. Eden od razlogov je zagotovo slovenska radovednost, kako nas vidijo drugi oz. med Slovenci vedno zelo iskani t. i. »pogled od zunaj«, ki pa ga Erica Johnson Debeljak obravnava s pozitivne strani. Kljub njej marsikateremu nerazumljivemu dogodku, ki ga je doživela na začetku svojega bivanja v Sloveniji, je v knjigi rdeča nit hudomušen pogled na življenje, kateremu je dala tudi prostor za kulturne razlike.

Tako je bilo tudi na Večeru z Jadranko v novomeški knjižnici, kjer je ob obujanju spominov na zaplete ob njeni poroki na Otočcu in ob opisovanju njenih občutkov pri srečanju z birokrati v Novem mestu med obiskovalci sprožila kar nekaj smeha. Enak odziv je dobila tudi, ko je med drugim pripovedovala o težavah, ki jih ima s slovenskim jezikom. Popolnoma čudne, kot se je sama izrazila, so ji dovršne in nedovršne oblike glagolov, kakor tudi skloni, sklanjatve, dvojina, ki jih je opisala kar »multiplikacija od komplikacije«.  Ni pozabila omeniti tudi slovenskega zdravstva, ki se ga je lotevala s svojim znanim sloganom – Ubij jih s prijaznostjo, vendar pa je poudarila, da so se razmere glede tega danes neprimerno izboljšale. Zabavna je bila tudi njena opredelitev sebe kot jugonostalgika, nekoga, ki nikdar ni vstopil v Jugoslavijo. Njen razpad vidi kot tragičen, še posebej je občutljiva za razlike, ki jih Slovenci delamo med tujci, ki prihajajo z zahoda, in tujci z juga. »Če jaz storim slovnično napako, sem luštna, če to stori nekdo iz bivše Jugoslavije, je len«, je karikirala zelo pogost primer, ki ga doživlja v Sloveniji. Zelo simpatično je opisala tudi slovensko navado negovanja grobov, ki je v Ameriki ne poznajo, ter slovensko tekmovalnost, ki se kaže tudi pri tem običaju. Za ženski del občinstva je ponovno obudila spomin na srečanje s slovenskim pesnikom Alešem Debeljakom, za katerega je postala »zarečeni kruh«, ki je v angleškem prevodu postal naslov njene zadnje knjige.  To je bilo le nekaj zanimivih poudarkov s četrtkovega večera, ki ga je Jadranka Zupančič tako kot vedno suvereno in s posebnim občutkom za gosta dodatno obogatila. Dodatno vrednost večeru pa sta dala še saksofonist David Kocijan in Peter Urek na električni klaviaturi iz Glasbene šole Trebnje.

                                                             mag. Andreja Moškon
                                          Bibliotekarka - koordinatorica za prireditve in odnose z javnostmi