Boris Grabrijan

Rodil se je na Krasincu v kmečki družini očeta Mirka Kambiča in matere Mare (rojena Gregorič).  Po ljudski šoli v Podzemlju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu in potem še na učiteljišču v Ljubljani.

Leta 1889 je dobil službo v Beli krajini na šoli v Gribljah, poleg rojstnega Krasinca. Bil je aktiven v javnem življenju in zbiral ter popisoval belokranjsko ljudsko bogastvo. Zaradi zelo zgodnje smrti ni uspel ustvariti večjega dela, poznan pa je predvsem po svojem zapisu Božič pri Belokranjcih, ki ga je pod psevdonimom Pirc Krasinski objavil v Dolenjskih novicah 1. januarja 1889.

Božič pri Belokranjcih

Božič, božič bata
Na oboja vrata,
Nosi kitu zlata,
Da pozlati vrata
In oboja poboja.

Sledi opis priprav na praznovanje, pripravo obrednega kruha - božičnika na badnjak in njegovo uporabo na novega leta dan in na svete tri kralje: 

»Na badnjak — dan pred božičem — vstane že zgodaj vsa družina in jame pohištvo in živino staviti v najlepši red. Gospodinja zamesi velik hleb iz najbolje moke, katerega tako ovenča — s ptički, rožicami, venci in podobo jaslic, ki so iz testa narejeni, — da ga je lepota videti; imenujejo ga božičnik.«

Pravi tudi, da ima družina navadno koline na badnje jutro, da za praznovanje božiča in novega leta poleg vseh drugih dobrot pripravi tudi sveže svinjsko meso. Družine, ki so si to lahko privoščile, so za ta dan pripravile tudi »pugla« - pečenega odojka.

V belokranjskem ravninskem delu so si premožnejši kmetje za božič privoščili odojka, v hribovitem delu Bele krajine pa so ljudje pravili, da je bil ob tej priložnosti obvezen jagenjček, katerega del so dobile tudi »osebujniške« družine, ki si sicer niso mogle privoščiti svoje pečenke. (Osebujniki – bajtarji so imeli navadno svojega »botra« med bližnjimi kmeti, ki je ob teh priložnostih poskrbel za daritev – predvsem za božič, veliko noč, in pastirski praznik »križevo« ).

Še med obema vojnama so polovico belokranjskega staleža drobnice redili le v dveh občinah: Vinica in Adlešiči, v katere pa niso vključene vasi Marindol, Miliči, Paunoviči in Vidnjeviči, saj so bile takrat še del Hrvaške – t. i. Slunjski regiment.

Že po njegovi smrti je bil v glasilu Zvonček objavljen njegov zapis belokranjske pravljice Zvit mladenič. Petrov lik pa je v svoji povesti Učitelji in kmetje uporabil tudi Engelbert Gangl.