Kar grozijo.

Sindikati s stavkami.

Nezadovoljni krajani z zaporami cest.

Opozicija z referendumi in interpelacijami.

S prepočasnim delom sodišč nezadovoljna državljanka grozi s samozažigom.

Razjarjeni zaporniki z gladovno stavko.

Prevarani kupci stanovanj z razstrelitvijo novozgrajenega stanovanjskega bloka.

Zdravniki z vrnitvijo koncesij za opravljanje zasebne prakse.

Železničarji z ustavitvijo vlakov.

Cariniki s počasnim delom.

Policaji grozijo, da ne bodo kršiteljev cestno – prometnih predpisov denarno kaznovali.

Študentje grozijo s prekinitvijo predavanj.

Srednješolci z odsotnostjo pri pouku.

Sodniki , da bodo sodni zaostanki še večji.

Menedžerji grozijo z odhodom v tujino. S seboj bodo odnesli tudi možgane. Temu pravijo: beg možganov. Zanimivo bi bilo videti, v katero državo bi odnesli svoje možgane, s katerimi so uspešni uničili večino slovenskih podjetij. Le kje jih tako nestrpno čakajo? V Nemčiji? Franciji? Italiji? Ali morebiti celo čez lužo – v Ameriki? Naj spomnim na vic iz razpadle Juge. »Ti, a veš, kako bi lahko Jugoslovani v nekaj dneh spravili ameriško gospodarstvo na kolena?« »Pošljimo jim dva naša ekonomista, pa bodo kmalu zugrund.«

Ja, tujina odprtih rok čaka na naše menedžerje. Kot da ne bi imela že svojih dovolj. Pa menda ne samo nanje. Tudi na pevce. In politike. Saj še nismo pozabili govoric, da bo postal eden od naših političnih veljakov glavni pri NATU. Pa ni bilo nič iz tega. Gospod, ki naj bi poveljeval NATU, je  še naprej v naši lepi kurji materi in dobro se mu godi. Živi kot bubreg v loju in ne daje niti najmanjših znakov, da nas namerava zapustiti. Da se kani podati v beli svet s trebuhom za kruhom. Verjetno se dobro zaveda, da mu ne bi bilo nikjer na tem ljubem svetu lepše, kot mu je tu, kjer je. A tudi ponudb ni. Vidite, v tem grmu tiči zajec.

Nek naš pevec, ki se je podal po slavo v tujo deželo, se je hitro vrnil v naročje domače zemlje. Že v prvem bifeju tam v Evropi je slišal peti fanta tako dobro, da bi bil vesel, če bi mu lahko čistil čevlje. Ja, eno so želje in blebetanja, drugo pa resnica. In resnica je, da tam v velikem svetu uspeš le, če si dober. Pa tudi to ne drži več. Tudi tam, kjer naj bi bilo drugače, kot je pri nas, je veliko barabij, blefa, goljufij in podobnih sprevrženosti. Globalizacija ni zaobšla nič in nikogar.

Ostanimo živi, pa bomo videli, koliko groženj z začetka naše zgodbe bo postalo meso.