Spet je prišlo do napihovanja posameznih pametnjakovičev: moram reči, da so si pošteno zavihali rokave in da so se brez dlake na jeziku spopadli z državno politiko, s posameznimi politiki in s strankarskimi veljaki. Prišlo je do fantastično zanimivih vsebin, ki so jih mediji »pohopsali« in začelo se je trobljenje do onemoglosti. Zbegano ljudstvo, nekoč pravljične dežele, je z dneva v dan bolj poneumljeno. Nori časi. Nori politiki. Noro ljudstvo. Hudo je v tej dolini šentflorjanski, tako hudo, da se nekoč pametno ljudstvo spreminja v Butalce, v narod, ki sam sebi koplje grob.

Kvalificirani napihovalci bruhajo svojo pamet in tulijo nekakšna spoznanja, ki niso nič drugega, kot nekakšna kritika vsega obstoječega. Toliko se ustijo, kot da so brezmadežni. Mislim pa, da pozabljajo na svoje grehe, ki so jih storili takrat, ko so krojili usodo narodu. Vsi, v tej ljubi deželi, smo zanič. Znamo samo kritizirati, metati polena pod noge, se hvaliti. Ne znamo pa zavihati rokavov in si postaviti novih sanj: takšnih, o katerih so sanjali naši dedje in sanjali smo tudi mi, dokler niso naše vizije prekrili sivi oblaki – svetovna gospodarska kriza.

Vsi navkljub iščemo krivce kalvarije in izgubljena raja zahteva red, bolj odločne voditelje, drugačno zakonodajo in še kaj. Vse, kar naj bi pomenilo spremembo in rešitev, je zanič in neuporabno. O tem kričijo sindikalni voditelji, se dere opozicija in vsi, ki se imajo za pametne in učene. Vsi postavljajo nekakšne pogoje in z njimi grozijo, zaradi nič drugega, kot da si pridobijo ali utrdijo politično veljavo. »Šuntajo« se upokojenci, delavci, študentje – vsi bi šli na ulice, na barikade. Vsi navkljub kričimo, da v naši deželi ni pravnega reda, da so naši politiki, vodilni gospodarstveniki in še kdo, ki v tej deželi kaj zna in pomeni, le grabežljivi lopovi, ki so se skozi obdobje vladavine nagrabili bajno bogastvo. V naši deželi je vse zanič: imamo spolitizirano in nestrokovno policijo, zanič sodstvo, preveč pogoltno vojsko, nestrokovne ministre – vse je totalno zanič in menda celo neuporabno.

Noro je to stanje našega duha, naša misel je poneumljena, vse je noro. Nihče od nas se ni pripravljen odreči ničemer, vsi zahtevamo tisto, kar nam pripada, ne glede na to, da tistega ni in ga ni moč dobiti brez dodatne škode. Vse takšne zahteve so bližnjica do hudih sprememb, ki so po navadi krvave in zelo boleče.

Preberite še ...

· Dom

Odličen način, da znižate stroške za elektriko tudi do 80 odstotkov

Vse to pomeni slabo za jutri. Nihče od nas se še ne zaveda, da nam je danes še hudičevo lepo in nihče od nas očitno ne razmišlja, kako bomo preživeli pod ognjem in mečem, kako bomo nahranili lačna usta zaroda. To je tista resničnost, ki nam preti na dosegu rok, pa ne samo nam, tudi v drugih državah, na drugih kontinentih.

Morda pa se nam približujejo nove zahteve po svetovni razdelitvi bogastva, morda pa so to opozorilni znaki izkoriščevalcem človeka in narave, da je prišel čas, ko bo potrebno zradirati obstoječi politični sistem in zgraditi novega: takšnega po meri človeka. Upam, da obstaja takšna izbira, ki ni oborožen spopad dveh različnih družbenih razredov. Upam. Vsekakor pa človeštvo potrebuje nove učitelje z novimi pogledi, človeštvo potrebuje renesanso duha.

Nisem zagovornik nobene politične izbire in me ne zanimajo mreže in mreženja, sem državljan Slovenije, svoje države, svoje domovine in naše zgodovine, zato sem spoštljiv in konstruktivno kritičen. Rešitev vidim v sodelovanju in pomoči vseh udeležencev politične scene. Menim, da je že vendar prišel čas, da pozicija in opozicija zastopata zdravo ustvarjalno politiko, ki je usmerjena v blagor in blaginjo državljanov.

Resetiranje ni rešitev.