Ljubljana je najnevarnejše glavno mesto med glavnimi mesti držav Evropske unije. Podatek ne govori o spopadanju mafijskih skupin niti ne o bandah, oboroženih z mačetami, puškami, pištolami, noži, železnimi palicami, topovi, kiji ali sulicami, pač pa o nevarnosti v prometu. Ja, Ljubljana je, kar zadeva nevarnost v cestnem prometu, na neslavnem evropskem vrhu.

Na ulicah, cestah in trgih našega glavnega mesta umre ali je poškodovanih v prometu največ udeležencev na sto tisoč prebivalcev. Boljše je v Parizu, boljše je v Berlinu, boljše je v Rimu, boljše je v Amsterdamu, boljše je po vsej Evropi. Med žrtvami ali poškodovanimi v prometu je v Ljubljani največ pešcev in kolesarjev. Tistih, ki so v prometu najšibkejši in za katere je najslabše poskrbljeno.

Pa ne samo to: Slovenci bomo morali vložiti veliko truda v izboljšanje naše vozniške nekulture, kajti za volanom se obnašamo nestrpno in egoistično. Vsakdo, ki je na cesti pred nami, je naš sovražnik, ki ga je treba najhitreje prehiteti, mu še prej potrobiti, potem pa mu pokazati sredinec in mu tako brez besed povedati, da je kreten, ki je kupil vozniško dovoljenje na bolšjem sejmu. Urediti pa bo treba tudi kolesarske steze, poskrbeti za primerna parkirišča ali pa se odločiti za promet zaprta mestna središča in voziti prišleke z zunajmestnih parkirišč v mestna središča.

To bo sicer težko doseči, saj bi se Slovenci najraje pripeljali s svojimi avtomobili v spalnico ali na stranišče. Avto pomeni marsikateremu Slovencu več kot žena, otroci, starši ali stari starši. Avtomobilu posveča povprečen Slovenec več pozornosti kot samemu sebi in raje plača še tako drago popravilo za svojega jeklenega konjička, kot bi si privoščil oddih v toplicah.

Nevarni pa so tudi slovenski gozdovi. V zadnjih nekaj letih so medvedje nenamerno pokončali tri ljudi, lovci pa so, se razume, tudi nenamerno, v istem obdobju pihnili štiri svoje lovske pajdaše. Časopisi so polni srhljivih zgodb, ko medved pokonča človeka, manj pa se novinarji razpišejo, ko se spravi lovec nad lovca. Ko ga na spomladanskem ali katerem drugem lovu zamenja za merjasca, lisico, jelena, srno, zajca, ali veverico. Ko na slepo ustreli v šelesteči grm, misleč, da je v njem gozdna zver. Pa zaradi tega dejstva nobeno slovensko ministrstvo še ni odobrilo odstrela kakšnega lovca, za odstrel medveda pa se odloči brez preglobokega premišljevanja.

Mogoče ne bo odveč opozorilce vsem tistim, ki zdaj jeseni stikate po gozdovih, nabirate kostanj, gobe ali se zgolj sprehajate: izogibajte se lovcev. So veliko nevarnejši od medvedov. Medved se vam bo izognil, če se le ne bo čutil ogroženega, lovec pa bo ustrelil tudi tedaj, ko se bo čutil povsem varnega. Varnejšega od medveda in varnejšega od vas, kajti on ima v rokah nabito puško. Medved in vi pa se lahko zanesete le na svoje bolj ali manj hitre noge. Medved vas ne bo napadel, da bi si napolnil hladilno skrinjo, marsikateri lovec pa ima to za prioritetno nalogo. In bo ustrelil, ne da bi se stoodstotno prepričal, če šelestenje, ki ga sliši, povzroča divjad ali ste povzročitelj vznemirjenja, ki sproži njegovo puško, vi. Nedolžen nabiralec gozdnih sadežev.

Po poku in dobrem zadetku pa je itak vseeno, če ste bili nedolžni.