Dražgoše v mrazu, pesmi in soncu - Takrat je sneg krvavel
Nas mlajše, rojene v svobodni domovini, vežejo na Dražgoše spomini, ki so nam jih v pripovedni in napisani besedi, partizanski pesmi, oddajah Še pomnite tovariši, prenašali starši, med nami živeči tovariši partizani in učitelji. Bil je to čas izgradnje porušene in požgane domovine, ki je po krvavih dogodkih v letih osvobodilne vojne, mlada socialistična oblast s Titom gradila nov svet.
Dražgoše so v začetku leta 1942 sprejele v svoje domačije, senike in hleve partizane Cankarjevega bataljona, ki so se iz gozdov Jelovice umaknili na prisojni del Dražgoške gore, da tu zacelijo rane po številnih bojih z okupatorjem. Po splošni vstaji in uporu okupatorju se je bataljonu pridružilo preko 300 borcev. Sovražni okupator je čutil to moč v Selški in Poljanski dolini, zato je nemška komanda na Bledu sklenila, da temu naredi konec. Številna vojska se je z vsem razpoložljivim orožjem zapodila iz vseh strani proti Dražgošam.
Sneg, bilo ga skoraj dva metra, je krvavel. Partizani so z višav razpotegnjene gorske vasi s položajev dobro branili svojo prednost, saj so bili nemški Hitlerjevi vojaki prisiljeni vzpenjanja proti dobro prikritih položajih, kamor tanki niso mogli. Dražgoška bitka, ki je trajala tri dni, je zahtevala več sto padlih na obeh straneh. Brata Bička, stisnjena v vznožje kamnite grmade nad vasjo, sta dolgo odbijala nalete sovražnih vojakov, dokler nista izstrelila zadnjih nabojev iz svojega mitraljeza. Partizani so se umikali v s snežno odejo pokrite Jelovice. Nad pokrajino je legel mrtvaški mir do trenutka, ko so Nemci vdrli v vas in pričeli izganjati preostale domačine, verne kmete, ki so prosili za ohranitev vasi. Sovražnik se je znesel nad vsem. Kmečka poslopja so gorela, živina mukala, ko so jo vodili v dolino, ljudi so trpali na kamione. Vas je gorela! Vsega je bilo konec!
Dražgoše so danes lepa vas na višini okoli 850 m nad morjem. Hiše so že zdavnaj obnovljene. Vse je videti sončno, sveže in prijazno. Ostal je le spomin na tiste dogodke. Še danes razmišljajo mnogi, kako se bi stvari odvijale, če se bi partizani pravočasno umaknili. Bi Nemci požgali vas, porušili hiše, odpeljali domačine v taborišča, na prisilno delo ali kam drugam. Gotovo, saj so mnoge vasi po domovini gorele, bile izropane, ostale prazne.
V nedeljo, 9. januarja 2017, ob 75. obletnici zgoraj opisanih dogodkov, je potekala 60. vsakoletna proslava združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Letošnja je bila nekaj posebnega. Povezovalec programa je vsem preko 3000 obiskovalcem z besedo vnesel optimizem duha, moč sodelovanja, ki ga je ta nepregledna množica v hladnem sončnem dnevu povzela za izvajalci besede, pesmi in inštrumentalnega dela svečane proslave.
K spomeniku so bili položeni cvetni venci, na mogočnem spomeniku so v vetru vihrali številni prapori borčevskih organizacij, plapolale so zastave, igral je orkester naše vojske, častna garda slovenske vojske je trdno stala ob svečanem odru, na katerem so pele Kombinatke, pele in pele nam znane partizanske pesmi, nastale širom okupirane Evrope, ki je ječala pod škornji Hitlerjevih vojakov.
Le tu, v uporni Sloveniji, je tekel tak boj, ki ga je organizirala in vodila Osvobodilna fronta. Le tu so po skritih gozdnih poteh svobodno hodili partizani iz držav: Jugoslavije, Francije, Italije, Avstrije, Rusije, Nove Zelandije, Avstralije, ZDA, Anglije … se je to dogajalo kje drugje v Evropi. Zaradi teh dogodkov, številnih bojev in zmag je zveza zmagovalcev priznala partizanski boj in OF kot silo, ki je pomagala streti fašizem in nacizem, kar je poudaril slavnostni govornik zgodovinar Martin Premk. Porekel je tudi, da se danes pojavljajo različni pričevalci, da bi bilo bolje za nas, če bi sklonili glavo, pokleknili in mirovali, da nas bi drugi osvobodili, kot so druge države, ki so sodelovale v trojnem paktu.
Narodi Jugoslavije so se uprli v aprilu 1941, pobegli kralj je iz Londona pozval vse, da se uprejo okupatorju, da osvobodijo njegovo domovino. Žal se vsi niso hoteli boriti. Sodelovali so z okupatorjem proti komunistom. Mi vsi, dobri ljudje, danes vemo, da so se borili za cerkev, saj je le v ljubljanski nadškofiji divjal bratomorni boj belogardistov, domobrancev, četnikov, proti partizanskim enotam, v katerih so bili verni kmečki ljudje, ki so zaradi ljubezni ali prisile bili pahnjeni v ta smrtni krog dogodkov 1941-1945. Zakaj niso ti, 20. aprila 1945, položili orožje in slekli uniforme na stadionu v Bežigradu. Veliko manj bi bilo gorja, le kes čuvaj bi ostal med nami. Ponos! Slovenke so bile v partizanskih vrstah, med domobranci ne!
Zdaj pa sprava. Kdaj je že nastala med ljudmi, ki živijo skupaj, brez preganjanja, neresnic. Sramovati se upora 1941? Ne, le ponosni smo lahko, da smo toliko pretrpeli, vendar obstali in živimo na svobodni zemlji. Tu v Selški in Poljanski dolini, ki so jo 800 let naseljevali Tirolci, Furlani, Slovenci, je iz njihovih potomcev zrasel uporni partizan, ki je osvobodil celotno Slovenijo.
Mi živeči tu, na sončni strani Alp, lahko vsem ponosni pripovedujemo zgodbe bojev za svobodo naših partizanov. Mnogi mladi pohodniki so občutili peklenski mraz, snega ne. Bodo vrstnikom pripovedovali o tem doživetju in boju boju?
Ob koncu proslave je bila izrečena zahvala domačinom, Dražgošanom, za vse, kar so pretrpeli, naredili in še bodo za naš lepši jutrišnji dan.
Prireditve Po stezah partizanske Jelovice živijo in bodo živele. Z nami, a ne tovariši?
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
