Arhiv Lokalno.si

Zgodba, ki vam jo bom povedal danes, dragi bralci portala, ima že kar več kot leto dni dolgo brado, začetki pa desetletja nazaj. Govori o tem, kako smo se tudi s pomočjo interneta in portala, ki ga pravkar berete, po 35. letih našli bivši vojaki takratne slavne jugo vojske. Saj bi vam zgodbo zaupal že prej, pa se mi je zdela preveč osebna. Da pa sem jo napisal sedaj, sta pa »krivi«  novinarka in urednica portala Marjana in Mirjana, ki sta me ob mojem nedavnem obisku na Studiu D nagovorili, da zgodbo povem tudi vam. Uredniki portalov so tako ali tako vedno vsega krivi. No, saj zgodba ni nič posebnega, pa vseeno … 

… Pred dolgimi 36. leti, ki pa so kar hitro minila, sem kot dvajsetletni mladenič služil domovini v šoli za rezervne oficirje v Šentvidu pri Ljubljani. Pripadal sem 3. oddelku 1. voda II. generacije. Še danes se čudim, po kakšnem ključu kadrovanja me je doletela ta čast, kot so vseskozi poudarjali. Orožje in vojskovanje so mi že od nekdaj tuji, velike probleme sem imel tudi s »strojevo obuko«, to je vežbo vojaške drže in korakanja, in zaradi mene je včasih posledice trpel cel oddelek. Nikoli v življenju se ni prepozno opravičiti in tako se vam, dragi soborci, po 36. letih, če boste slučajno brali ta prispevek, iskreno opravičujem.

Služiti v šoli za rezervne oficirje v Ljubljani je imelo v glavnem slabe plati. Res nisem bil daleč od doma, vendar to ni veliko pomenilo. Odhode domov si je bilo potrebno zaslužiti, meni to nikakor ni uspelo. Prvih nekaj mesecev smo bili izpostavljeni intenzivnemu vojaškemu drilu, z vsakodnevnim pranjem možganov. Ob jutranjih postrojavanjih nam je poveljujoči kader dramatično slikal zunanjega sovražnika, ki naj bi prihrumel iz italijanske strani in nas okupiral. Mislim pa, da smo v tistem času bolj mi iz neuvrščene države okupirali Italijo, saj je bila želja po kavbojkah, pralnem prašku in kavi res velika.

V šentviški šoli smo bili izključno Slovenci, iz vseh krajev, poveljevali pa so nam najbolj nadebudni oficirji, ki so dobili nalogo, da šentviško šolo naredijo boljšo od tiste matične, ki je bila v Bileči na bosansko-črnogorski meji. Še danes se spominjam jurišev in »zaleganj« z obvezno »gas masko« po močvirnem terenu ob Savi. Oficirji so kar uživali, ko so nad nas spustili tiste virtualne avione, več je bilo luž, večja je bila nevarnost iz zraka … Spominjam pa se tudi lepih trenutkov, saj smo bili v oddelku zelo povezani in ravno zaradi tega smo lažje preživeli vse tegobe tega brezsmiselnega početja. Po sedmih mesecih, ko je bilo šolanje za nami, so nas kot »rezervne vodnike« razporedili po vojašnicah širom Slovenije. Kako sem preživel drugo polovico vojaškega roka v Tolminu, takrat in še danes prometno zelo odmaknjenemu, vendar zelo lepemu kraju, pa je že druga zgodba.

No, do sedaj vam še nisem povedal skoraj nič, z zgodbo nadaljujem … Ob objavi enega mojih prispevkov pred letom dni se je v komentarju oglasil moj bivši vojaški sotrpin Oskar iz Maribora, ki je slučajno brskal po portalu.. Torej se lokalno.si bere tudi na štajerskem koncu. Prepoznal me je in prosil uredništvo, da nama je pomagalo vzpostaviti kontakt. Tako je beseda dala besedo, brskanje po spominu, vključitev še nekaterih, malo facebooka, na katerem smo tudi malo starejši, pa telefonski imeniki, pa klici na upravne enote po raznih krajih in seznam bivših vojaških sotrpinov je bil hitro popoln. Žal, pa dveh »bojnih tovarišev« več ni …

Kar hitro smo bili vsi za to, da se po 35. letih dobimo in obudimo spomine na čas, ki smo ga skupaj preživeli v vojaški suknji. Dobili smo se v polni sestavi lansko pomlad  v okolici Celja ter si obljubili, da bo srečanje tradicionalno vsako leto. Letos bo to nekje na primorskem koncu …

Srečanje pa ne bi bilo popolno, če ne bi ponovili skupinske fotografije, ki se je ohranila iz tistih časov z enako postavitvijo. Takratnega kasarniškega fotografa je zamenjalo stojalo in daljinsko prožilo. Tisti v prvi vrsti smo takrat lažje počepnili, pa tudi lasje na glavi so bili včasih druge barve, predvsem pa jih je bilo več. Vsaj pri avtorju tega prispevka, ki na obeh fotografijah čepi v prvi vrsti tretji z leve … Pa vseeno še vedno računajte na nas … tudi po 36. letih.

Besedilo in fotografija
Vinko Kukman