Arhiv Lokalno.si

Le malo Novomeščanov je slišalo za vas Dolenji Radenci v Poljanski dolini, naselju v občini Črnomelj, ki ima le 27 prebivalcev. 13 moških in 14 žensk. In eden izmed trinajsterice Poljancev je človek, ki ga je v rosni mladosti zasvojil namizni tenis. Jurij Kure! Tako močno, da tudi po Parkinsonovi bolezni ni odnehal.

Zbolel je leta 2012 in takrat se je marsikaj obrnilo na glavo, mu spremenilo načrte. Danes rad poudari, da je takrat, ko je izvedel za diagnozo, začutil topo bolečino, da se je znašel v temnem križišču, iz katerega je težko našel pravo pot. In se preprosto vprašal: »Jure, boš znorel, se postavil v vrsto pijančkov pred bifeji?« Ni šel v vrsto pred bifeje. Nasprotno. Sklenil se je boriti. No, danes je Jurij Kure tudi človek, okinčan s pokali in medaljami z raznih namiznoteniških turnirjev. Rad hodi po njih. Tako se je tudi letos udeležil svetovnega prvenstva igralcev s Parkinsonovo boleznijo. Bilo je od 14. do 19. oktobra 2024 v Laškem, udeležilo se ga je kar 300 tekmovalcev in tekmovalk iz 34 držav. In Poljanec je z Mariborčanom Maksom Butulenom osvojil srebrno medaljo. O takšnem uspehu je, rad poudari, sanjal 48 let.

In zakaj so v prvem stavku omenjeni Novomeščani? Zato, ker je Jurij Kure skoraj od samih začetkov rad igral in se družil z Dolenjci in ga – tega nasmejanega, prisrčnega in dobrega človeka - starejše generacije novomeških igralcev namiznega tenisa dobro poznajo, sedaj pa je tudi član NTK Krka Novo mesto. Kolikokrat je Dolenjce zvabil v prelepe kraje ob Kolpi, kjer so se pomerili za zeleno mizico in vedno po turnirju prijateljevali dolgo v toplo belokranjsko noč. To drugo jih je zaznamovalo za vedno.

Pa še nekaj. Jurij ponosno obleče zeleni klubski dres, saj pozna bogato zgodovino tega društva. In je za klub in seveda za sebe nanizal vrsto lepih uspehov. Tudi mednarodnih. Med drugim je postal stalni član državne Parkinsonove reprezentance, je aktualni državni prvak 'Parkinsonovih igralcev, na stopničko za zmagovalca je stpil tudi leta 2023, in je zmagovalec mednarodnega turnirja Parkinson Croatia. Skratka, za njim je lepa športna kariera, ki pa ji očitno še ni videti konca.

Jurij Kure, ste živi dokaz, da se s trdno voljo in vztrajnostjo pride zelo daleč: »Da, res je, sem res živ dokaz, da se trdo, odgovorno delo obrestuje. Zelo živ dokaz. Poljanci smo skale (smeh). Letos sem v prostorih NTK Krka Novo mesto v Drganečevju vadil tudi po trikrt na teden in vodstvu klubu, ki ima tako pozitiven odnos do ljudi s Parkinsonovo in drugih bolezni ter trenerki Manci Fajmut, sem za pomoč iskreno hvaležen. Skupaj in z namiznim tenisom se borimo proti tej naporni bolezni.«

A proti bolezni ste se borili še na druge načine: »Res je. Pomagala mi je Kolpa. Vedno me je vleklo k njej in v meni je z lesnimi naplavinami vzbudila umetniško žilico. Ko sem prvič videl naplavljeno deblo, me je pritegnila njegova struktura. Včasih mi je reka ponudila skoraj izdelano skledo. Moker les sem posušil in začel sem izdelovati posode. Vse so unikatne, zanje je najboljši je oreh, in izdelane so iz enega kosa. Sklede premažem z oljem, primernim za stik z živili. Veste, v tem delu uživam. Dleto v pravih, neskromno rečem kar rokah umetnika, je kraljevsko orodje. Uporabljam ga za izdelavo kuhinjskih desk in tudi za manjše artefakte. Za izdelke sem prejel več certifikatov, nazadnje certifikat za Kolektivno blagovno znamko destinacije Bela krajina in državni certifikat Art Slovenija. Pa me je ta čista in topla zelena lepotica Kolpa začarala še z eno stvarjo, ribištvom. Kakšna čudovita kombinacija za mojo terapijo: oblikovanje lesa in nabiranje moči ob tihi reki. Res zmagovalna kombinacija.«

Pa se vrniva k pingpongu. Kdaj ste se spoznali s to najhitrejšo igro na svetu? »Naj vas vljudno popravim. To ni le najhitrejša, je tudi najlepša in najbrž edina igra, ki nam s to boleznijo tako koristi. No, že od samega začetka sem vedel, da je to to! Za mizico sem se vedno počutil zelo »živo«. V namiznem tenisu sem z vrstniki res užival. In naj kar priznam: vedno sem želel biti boljši in boljši, zmagovati. To mi je dajalo moči. In prav nikoli nisem dvomil, da mi ne bi uspelo. Bolezen, ki me je oplazila pred dvanajstimi leti, je zavrla mojo igro, a po njej sem si zastavil nove cilje. Enega sem letos dosegel. Nekje sem izjavil, da je to vrhunec moje športne kariere. Prehitro. Sedaj že razmišljam o naslednjem svetovnem prvenstvu, ki bo najbrž v Braziliji ali na Japonskem. V posamični konkurenci sem bil enkrat tik pred uvrstitvijo med trojico najboljših, a mi je zagodla bolezen. Torej, Jurij Kure je še med favoriti na svetovnih prvenstvih. (smeh).«

Kako bi sedaj, po skoraj 50 letnem igranju, opredelili namizni tenis: »Čudovita igra. In sedaj tudi terapija. Znanstveno dokazana terapija. Pravzaprav me je šport izoblikoval v osebo, kakršna sem danes. Vztrajni borec! Če se ne bi ukvarjala s športom, če ne bi igral namiznega tenisa, bi me bolezen najbrž povsem osamila, zlomila. Ta igra – prej ste omenjali Novomeščane – mi ne samo ohranja zdravje, pač pa mi je v vseh petih desetletjih dala številne prijatelje. Prihajajo skoraj iz 34 držav iz vsega sveta, a najboljši so doma, tu, v Sloveniji. Z njimi delim na turnirjih trenutke, ki jih nikoli ne bom pozabil. Pravih prijateljev se ne pozabi.«

Torej imate o športu dobro mnenje: »Ne samo dobro, odlično. Namizni tenis toplo priporočam tako mladim kot starejšim. Ta igra človeka izoblikuje iz mečkača v odgovorno osebo, ki zna vztrajati tudi v najbolj težkih trenutkih življenja. Sem živi dokaz (smeh). Skratka, človeka nauči, kako odreagirati ob porazu in kako z družino in prijatelji slaviti lepe strani življenja. V mojem je teh drugih navzlic bolezni precej več. Po zaslugi namiznega tenisa in družine, ki mi vedno stoji ob strani. In po zaslugi takšnih dvoranic in ljudi, ki se zbirajo v njih, kot je zelena dvorana NTK Krke Novo mesto v Drgančevju v Novem mestu.

Pa še nekaj: hvala namiznemu tenisu za vse dobro, kar mi je podaril.«