Pohlèp in napuh ter čustvena inteligenca in človekova sreča

29.3.2024 | 10:40

Sedem smrtnih grehov [1] je v krščanstvu stara razvrstitev sedmih človeških lastnosti, ki veljajo za smrtne grehe in za posameznika pomenijo pogubo, če se jih ne pokesa. Sedem smrtnih grehov so že zgodnji kristjani navajali svojim učencem, v 14. stoletju pa so postali tudi priljubljena tematika evropskih umetnikov.

Sedem smrtnih grehov, kot jih je navedel v 6. stoletju papež Gregor Veliki, kasneje pa tudi Dante Alighieri v Božanski komediji, so: Superbia: napuh, Avaritia: pohlèp, Luxuria: pohota (nečistost, strast, poželenje), Ira: jeza, Gula: požrešnost, Invidia: zavist, Acedia: lenoba 

Začetnice latinskih izrazov dajejo besedo SALIGIA. 

Leta 1589 je Peter Binsfeld vsakega od smrtnih grehov povezal z demonom, ki so skušali ljudi vsak z njemu pripisanem grehu. Po Binsfeldovi klasifikaciji demonov so pari naslednji: Lucifer: napuh (superbia), Mamon: pohlèp (avaritia), Asmodej: pohota (luxuria), Leviatan: zavist (invidia), Belcebub: požrešnost (gula ali gullia), Satan/Amon: jeza (ira), Belfegor: lenoba (acedia). Grehe povzročajo tudi drugi demoni kot je Lilit in njeno potomstvo, inkubi in sukubi[2]. 

Po SSKJ Fran Ramovž je pohlèp strastna želja prisvajati si dobrine: njegov pohlèp je nepotešljiv, pohlèp po dobičku, slavi, zemlji … Pohlèp se  izraža v pridobivanju, ki je cilj, ne pa sredstvo za preživetje ali udobnejše življenje. Zanj je značilna neskončna, nepremagljiva in nenasitna želja po pridobivanju dobrin in/ali statusne moči. Je globoko zakoreninjen človeški nagon, ki se kaže v neizmerni želji po pridobivanju bogastva, moči in drugih dobrin, ugleda in prestiža, vse pogosto v škodo poštenih ljudi zaradi egoističnih kršitev moralnih načel, etike in empatije ter načel vesti in poštenja.

Pohlèp vodi ljudi v tekmovalnost, brezbrižnost do drugih in se izkazuje kot nenasitno hrepenenje po večjem in boljšem (običajno v škodo drugih ljudi), kar povzroča, da so posamezniki pretirano tekmovalni in brezbrižni do drugih. Kar vse so podlage za različne oblike zlorab, kršenje integritete, osebnostnih pravic in vseh vrst koruptivnosti, nepravičnosti in izkoriščanj človeka po človeku. Osebe, ki se vdajajo pohlèpu, navadno ne delujejo v svoji profesiji ali v umetnosti. So podjetniki, investitorji, špekulanti, posojilodajalci, pogosto direktorji, ki tudi s kršitvami integritete stremijo k bogastvu. 

Osvetlitev napuha je pomembna za razumevanje človeških interakcij in družbenih dinamik. Napuh je občutek pretiranega ponosa ali samozadovoljstva, ki pogosto temelji na pretirani oceni lastnih sposobnosti, dosežkov ali pomembnosti, lahko tudi navidezne. Ljudje, ki trpijo za napuhom, običajno precenjujejo svoje lastne sposobnosti in (grobo) podcenjujejo druge. To vodi v neprimerne medosebne odnose, tekmovanje za pozornost in neupoštevanje potreb in občutkov drugih.

Analiza sreče ljudi, ki so sposobni brez nestrpnosti ohranjati notranji mir in dobre odnose z ljudmi dobre volje, je kompleksna. Če imamo ljudje visoko stopnjo čustvene inteligence, nam to omogoča, da se zavedamo svojih občutkov in občutkov drugih ter se z njimi ustrezno spoprijemamo. Kot takšni imamo tudi visoko stopnjo samozavedanja, kar nam omogoča, da se zavedamo svojih močnih ali šibkih točk, kar nam omogoča, da lahko delamo na njihovem izboljšanju.

Sposobnost notranjega miru je ključnega pomena, saj omogoča, da ljudje ohranjaj(m)o ravnovesje in stabilnost v različnih situacijah, tudi v stresnih ali konfliktnih. Ti ljudje se zavedajo, da materialne dobrine ali zunanji uspehi ne zagotavljajo trajne sreče, zato se osredotočajo na notranje vrednote in odnose.

Dobri odnosi z ljudmi dobre volje so ključni za ohranjanje sreče, saj nam omogočajo občutke povezanosti, podpore in razumevanja. Ljudje, ki so sposobni ohranjati dobre odnose, so pogosto tudi bolj dovzetni za sodelovanje, svoj pogled na svet gradijo na podlagi empatije in so tolerantni do drugih. To jim omogoča, da lahko gradijo trdne medsebojne vezi, ki povečujejo občutek zadovoljstva in smisla v njihovem življenju. Zato je sreča teh ljudi pogosto globlja in trajnejša, saj temelji na notranjem miru, dobrih medsebojnih odnosih in osebnih vrednotah, ne pa na zunanjih dosežkih ali materialnih dobrinah, še zlasti, če so pridobljene s pohlèpom in nadgrajene z napuhom.

Čustvena inteligenca (EQ) je sposobnost prepoznavanja, razumevanja in upravljanja lastnih čustev ter empirično razumevanje čustev drugih. Ima zelo pomemben pomen za srečo posameznika in za kakovost medsebojnih odnosov na več ravneh: v prvi vrsti gre za srečo posameznika, ljudje z visoko čustveno inteligenco so bolj osredotočeni na svoje občutke, razumejo, kaj jih motivira in se zavedajo svojih močnih ali šibkih točk. Kar jim omogoča boljše obvladovanje stresa, lažje obvladujejo svoja čustvena nihanja in se bistveno boljše prilagajajo življenjskim situacijam. Bolj kot so sposobni razumeti in upravljati svoja čustva, bolj so lahko srečni in z  zadovoljstvom izpolnjeni v svojem življenju.

Visoka čustvena inteligenca je ključna za gradnjo trdnih medsebojnih odnosov. Ljudje z visokim količnikom IQ oziroma so bolj inteliktivni so bolj empatični, sposobni so razumeti in sočustvovati z občutki drugih, kar vodi v boljše komunikacijske veščine, večjo sposobnost reševanja konfliktov in večjo toleranco do različnih mnenj in pogledov. Skratka, čustveno inteligentni ljudje so boljši pri sodelovanju in ustvarjanju pozitivnih medsebojnih odnosov.

Čustvena inteligenca je pomembna tudi za uspeh v poklicnem življenju. Zmožnost razumevanja in upravljanju oziroma obvladovanju čustev je ključna pri vodenju, sodelovanju v ekipah, reševanju problemov in pogajanjih. Poleg tega visoka čustvena inteligenca pripomore k večji motivaciji, samozavesti in samoobvladovanju, kar prinaša večjo produktivnost in uspehe tudi na delovnih mestih.

Na podlagi strokovnih izhodišč je čustvena inteligenca temeljni gradnik sreče in uspeha tako na osebni kot tudi na poklicni ravni. Zavedanje lastnih čustev, stanje empatije do drugih in sposobnost učinkovitega upravljanja in obvladovanja čustev so ključne veščine, ki lahko pripomorejo k bolj izpopolnjenemu in zadovoljnemu življenju.

[1] Pravilen teološki pojem je sedem glavnih grehov;

[2] Deloma povzeto po Wikipedii;

Besedilo in fotografije Bojan Avbar