Ljudje ob Kolpi: Anton Mavretič

12.12.2024 | 09:50

dr. Anton Mavretič, znanstvenik
Rojen 11. decembra 1934 na Boldražu (pri Metliki), umrl 21. novembra 2019 v Združenih državah Amerike

„Velikokrat s teleskopom zrem v vesolje. In ja, seveda se mi zdi romantično, kajti vesolje je še kako čarobno in skrivnostno!“, dr. Mavretič v intervjuju za revijo Belokranjec leta 2013.

Anton Mavretič

Darinka in Anton Mavretič

Mavretič kot študent

Rimska cesta

Belokranjec, katerega ime je vpisano na zlatih ploščicah dveh vesoljskih plovil, ki še raziskujeta vesolje, je pričel izobraževanje v osnovni šoli na domačem Boldražu. Ko je šola med drugo svetovno vojno pogorela, je nekaj časa obiskoval pouk v župnišču, nato v sosednji Slamni vasi, potem pa v precej oddaljeni Metliki. Ta je precej daleč od doma in zato izkoristi možnost bivanja pri stari mami v Črnučah pri Ljubljani, kjer eno leto obiskuje šolo, zaključi pa jo je nato vseeno v Metliki. Anton je vedno poudarjal, da je bilo to odločilno za njegovo kariero, saj je prav stara mama Ana Črnugelj (rojena na Grabrovcu) najbolj zaslužna, da je lahko potem nadaljeval šolanje na ljubljanski Srednji tehnični šoli in potem tudi na Fakulteti za elektrotehniko. V družini je najbolj razumela nujnost izobraževanja. Ko je leta 1957 zaključil drugi letnik fakultete, mu stric Mihael Mavretič iz Amerike omogoči odhod čez lužo in tako v Denverju 1958. leta dokonča v Ljubljani začeti študij elektronike. Po diplomi se je vpisal še na magistrski študij, ki ga je uspešno zaključil 1961. leta. Kot lojalen državljan se je vrnil v Jugoslavijo odslužit takrat obvezen vojaški rok. Po letu bivanja v vojašnici v Aleksincu se ponovno vrne v ZDA in jeseni 1962 je že vpisal doktorski študij na Syracuse University of New York. V letu in pol je opravil vse kvalifikacijske izpite, a jugoslovansko veleposlaništvo ga je obvestilo, da bo njegov potni list razveljavljen, če se takoj ne vrne v Jugoslavijo. Odločil se je ostati v ZDA, zato je bil prisiljen opustiti doktorski študij in se zaposliti v podjetju Westinghouse, Pitsbourgh, kjer je sodeloval pri implementaciji patenta za enožarkovno podajanje slike pri barvni televiziji. To mu je omogočilo pridobitev ameriških dokumentov. Nadaljeval je študij in 1968. leta doktoriral na državni univerzi v Pensilvaniji. Zaposlil se je v Massachusetts Institute of Technology (MIT). Naslednja raziskovalna organizacija, kjer je delal, je bil Center za astro fiziko Harvard, zatem pa je več let delal kot profesor na Boston University, hkrati pa je postal tudi pridruženi raziskovalec pri Centru za vesoljsko fiziko. Poleg vsega tega je bil 10 let dodatno angažiran kot vodja inženirske skupine pri NASI, ki je projektirala raziskovalna instrumenta za oba Voyagerja (v tem času je na bostonski univerzi predaval le ob večerih). Ob tem je vedno poudarjal, da je vse to zmogel le zaradi brezpogojne podpore žene Darinke. Vesoljski sondi Voyager 1 in Voyager 2 sta bili izstreljeni v vesolje 1977. leta in še vedno pošiljata podatke na Zemljo. Že leta 1973 pa je sodeloval pri izstrelitvi satelita v vesolje, ki tudi še deluje.

Njegov del projekta -  izdelava plazemskega spektrometra (instrument PLS - za merjenje plazme, ki je preprosto rečeno skupek elektronov, ki jih bruha sonce …) je bil vreden 1 milijon dolarjev, celoten projekt pa milijardo ameriških dolarjev. Tretji instrument, ki je bil tudi namenjen v vesolje, pa je ostal v MIT in je namenjen izobraževanju inženirjev vesoljske tehnike, za eno leto pa je bil razstavljen v Kulturnem središču evropskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju, kjer je tudi razstava o delu Mavretiča. Izdelal je tudi instrumente za druga vesoljska plovila: Explorer 47, Explorer 50, Space Shuttle, Wind in DSX.

Po upokojitvi je postal podpredsednik podjetja RF Power Products v New Jerseyju, kjer je bil tudi glavni inženir. Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je podaril del svoje znanstvene dokumentacije, Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu pa 600 strokovnih knjig.

Krivdo za zaostajanje znanosti v Sloveniji je pripisal politikom (ki odmerjajo denar za znanost), o katerih ni imel prav dobrega mnenja - ne o slovenskih, kot tudi ne ameriških. Njegov znan rek je bil: »Politiki so praviloma humanisti in družboslovci; torej ljudje, ki so izbrali ta študij, ker jim naravoslovje in tehnika v srednji šoli nista šla …«. (!) 

Ob pogostih obiskih domovine je redno predaval na šolah v Beli krajini in Novem mestu ter na Univerzi v Ljubljani. Anton Mavretič je bil lastnik številnih pomembnih patentov in dobitnik mnogih priznanj in nagrad v ZDA - med drugim je bil leta 1981 razglašen za profesorja leta. V Sloveniji mu je Predsednik republike Borut Pahor podelil Srebrni red za zasluge RS, od leta 2007 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in seveda - Občina Metlika ga je imenovala za svojega častnega občana. Bil je tudi član Slovenskega svetovnega kongresa.

V Slovenijo in Belo krajino se je vračal skoraj vsako leto, o obeh pa je vedno govoril v superlativih.

Njegovo delo sta Slovencem najbolje predstavila Metličan Jože Vraničar in Dragan Živadinov, letos septembra pa je mladi raziskovalec Rok Šikonja (tudi Metličan), ki dela v Švici, na Posvetu o življenju in delu Antona Mavretiča ter odprtju spominske plošče predstavil tega izjemnega znanstvenika: »Anton Mavretič je skozi svojo življenjsko pot pokazal, da je možno, da sin preprostega kmeta postane glavni inženir pri uresničevanju največjih civilizacijskih ciljev. Mavretič je pokazal da zna, da se da in da je lahko vzor mnogim drugim. Je zgled uspešnega posameznika s celoviti osebnostjo.«

Anton Mavretič si je do zadnjega dne življenja želel odkriti, ali kje v vesolju obstaja življenje in kakšno je: gre za inteligenco, ki je pred nami, ali pa je še na nivoju virusov in bakterij?

Boris Grabrijan
Fotografije: svetovni splet