##IMAGE-3877280##

V naši že skoraj kičasti soseski, kjer se med seboj vsi poznamo, skupaj praznujemo, se veselimo uspehov naših otrok in njih otrok, načrtujemo skupne izlete in dopuste, si posojamo orodje, v soboto dopoldne nakupujemo in kosimo lepo negovane zelene trate ter urejamo vrtičke, imamo kljub vsemu eno posebnost. Prav na začetku vasi stoji hiša, nekoliko drugačna od naših, brez ometa z belimi PVC okni in rjavimi vrati. K nam se je že pred leti preselila družina z drugačnimi vzorci, iz ene od republik, v bivši nam skupni državi. Nepremičnino so kupili že leta nazaj od prijazne gospe, ki ni imela potomcev in je hišo prodala z namenom, da si plača bivanje v domu počitka.

Starša, ki sta s seboj pripeljala štiri otročke, sta bila skromna, tiha in delovna. otroci so rasli in imajo sedaj že svoje družine.

Ko si zaželimo videti, kako bi bilo videti naše vrtovje brez košnje in nege ali brez cvetja, gremo in pogledamo k našim sosedom na začetku vasi.

Občudujemo lahko tudi zdravo radoživost njihovih otrok, ki vreščijo, kričijo in se podijo po cesti s kolesi, seveda brez čelade, ker je pod njo vroče ali izsiljujoč prednost vozilom, ker poguma jim pa ne manjka. No, takrat naši domorodni otroci zgolj poslušajo nerganje nas sitnih staršev, ki jim tlačimo čelade in take ali drugačne ščitnike.

Še posebej pa nas na praznične dni razveseli njihova glasba, ki se razlega iz močnih zvočnikov po vsej ulici, saj ni, da bi bili tudi mi domačini preglasni, ker kam pa pridemo, pa še policijo bi lahko kdo klical na vrata. Tako srečni ugotavljamo, da je asimilacija nas domačinov uspešna, saj prenesemo veliko in v tišini.