»Gospodova dela so vsa dobra, on bo vsako stisko rešil tedaj, ko se bo pojavila. Nihče ne sme reči: To je slabše kot ono. Vsaka reč se bo ob svojem času izkazala za dobro.«

Za trenutek se je ustavil ob njegovih naukih, resnicah tega sveta, se zazrl vase in se vprašal, po čigavih naukih si je utiral svojo pot. Res je, o Gospodu ni vedel veliko, skoraj nič. Kot otrok je rasel na razpotju resnice: babičine, ne, mamini, ki je bila blizu Gospodove in očetove, tiste rdeče, proletarske. Kaj je prav in kaj je narobe, o tem se doma niso nikoli pogovarjali. Pri njih je obstajal zakon močnejšega, torej zakon očeta. Njegova beseda je nadvladala nad vsemi vpletenimi in kot odraščajoče bitje ni nikoli poskušal razmišljati drugače.

Pripadal je tedanjemu svetu prepričanj, vrednot – tistih človeških, s katerimi je rasel. Bil je del tistega časa. Tkal je vezi med soljudmi in se odpiral v svet. To so bili tisti časi, ko se o  Gospodu ni nikoli govorilo. Ni vedel, da sploh obstaja. Nekako izmuznil se je iz njegovega dosega rok. Bil je tam, na oltarju, ni pa bil v njegovem srcu. Bil pa je globoko v duši, njemu najbolj ljube osebe, stare mame. Njena vera je bila tako čista, da je on nikoli ni doumel. Razumel in sprejemal je pogovore o veri, bil seznanjen z vsemi obredi in v sebi je bil zmeden in nikoli ni vedel, kaj je onkraj Stvarstva. Nekje v globini sebe je našel svojo vero, z njo je reševal nešteto stisk, ponudil roko sprave, nosil s seboj prepričanja, da se dobro vrne z dobrim. Uspešno je obšel vso nesnago, ki  je hotela umazati njegovo cesto življenja. Po njej je hodil brez večjega greha.

Večkrat se je spomnil Njegovih besed, ki so mu ostale v spominu: »Blagor človeku, ki s svojimi usti ne greši, ki zaradi grehov ni potrt. Blagor človeku, ki mu duša ničesar ne očita in ni izgubil upanja.« 

Kadar ga je pot zanesla pred oltar, se je v njem porajala vprašanja o grehu. Takrat se je spraševal o tem, ali je morda v življenju grešil. Kako? Vedno je bil v dvomih in vedno ga je preganjala misel, ali morda nosi v sebi greh. Zakaj? Ali se ni vseskozi ravnal po svojih prepričanjih? Spraševal se je, tudi o tem, ali nima tudi on angela varuha, ki bdi nad njim.

Nikoli ni bil pri spovedi, nikoli ni znal moliti, pravilno s srcem, s tistim pravim občutkom pripadnosti, kot je to počela babica. Je morda tudi to greh? On tega   ni nikoli občutil. Zanj to ni bil greh, zanj to ni bilo zlo, kot so mu včasih nekateri očitali. Vedno je verjel v sočloveka in nikoli se ni obremenjeval z vero: s tem, katera pot je prava.

Njegova načela so bila podobna Gospodovim. O tem je večkrat bral in te resnice so ga vedno privlačile, Velikokrat je vzel v roke Sveto pismo in marsikaj, kar je bilo zapisano, mu je globoko sedlo v dušo. Tudi ta stavek: »Obrazu daje podobo človeško srce, bodisi v dobro bodisi v hudo.« Zavedal se je te globoke resnice in vedno je sebe iskal v tem nauku. Gledal se je v ogledalu in na obrazu iskal resnico o sebi. Zavedal se je resničnosti življenja, zavedal se je zemeljske resnice, staranja, zavedal se je neizbežnega odhoda s tega sveta – da bo umrl. Ob tej Resnici mu je vedno zastal dih, spreletel srh – morda strah.

Da, strah ga je bilo minljivosti življenja. Nekje globoko v sebi pa je bil prepričan, da je življenje večno, da je neuničljiva energija, tista prasila, ki daje univerzumu smisel življenja in neomejeno možnost duhovne rasti. Kadar je o tem veliko bral, se pogovarjal, potem je bolj verjel, kadar pa je o tem samo razmišljal, takrat se je v njegove misli prikradel dvom. Misel na smrt je bila zanj vedno veliko vprašanje.

Preberite še ...

· Zdravje

Posledice dolgih čakalnih dob so zaskrbljujoče

Spominja se tistih dni, ko je babica umirala. Nikoli ne bo pozabil njenega mirnega obraza, njenega čistega duha, njenega zbližanja z Gospodom. Nič je ni bilo strah in smrt je bila za njo logična posledica staranja, tako kot Gospodu, ki je rekel: «Vsako meso se postara, kot obleka in da je prastara resnica: Umrl boš, zato dajaj in prejemaj in razveseli svoje srce, zakaj v podzemlju boš zaman iskal svojo dušo.«

Vedno je vedel, da bo umrl. V takih trenutkih je bil malo zmeden in negotov. Takrat je po navadi izbruhnila na dan njegova vera, tista spoznanja, ki so se izklesala čez njegov čas bivanja, takrat so zaigrala v njem njegova spoznanja –  razlage,  v katerih vedno najde razumne odgovore, ki ga pomirjajo.

Danes ve, da iz svojih globin ne more izbrisati davno posejanih semen.

Nekdo čaka, da se bodo njegove sanje nahranile in odžejale v čudežnem objemu in da bo v njem vzklilo seme vere, tolažbe, kjer bo našel večno izgubljeni čas, te neizprosne sedanjosti. V sebi bo večno hvaležen ljubezni, ki ga čaka. Verjame v jutri, verjame v Gospodovo resnico: »Njemu boš pripadal in z njim boš ostal, Gospod da in gospod vzame.«  

To je Njegova resnica in naj bo hvaljeno ime Gospodovo.