##IMAGE-2555955##

Svoje spomine na mladost je prikazala Barica Balkovec iz Zilj v pesmi "Obkolpski spomini". Pesem je napisala že pred tridesetimi leti, bila je objavljena tudi v Belokranjcu. 

Barica je umrla pred devetimi leti. Bila je izredno nadarjena, škoda, da so njene prelepe pesnitve končale na podstrešju. Mi starejši jo imamo v lepem spominu in bi jo radi vsaj delno (s pesmico) prikazali tudi mlajšim. 

Ps: Mislim, da bi bila pesem za objavo, čeprav ni prilagojena času, sem jo izbrskala iz pozabe njej v spomin.                            

SREČNO 2011!

Marica

OBKOLPSKI SPOMINI 

Vedno se sprašujem, kje so tisti časi,
ko dekletom fantje peli so na vasi. 

Ko nam plodne njive krasila je pšenica
in nje zlato klasje požela je žanjica. 

Pod rdečo ruto so lička ji žarela,

ni žal bilo ji truda, ko snope je preštela. 

Kmalu mlinar v moko zdrobil bo pšenico,
že v nedeljo mama spekla bo potico. 

Nekdaj v naravi pasli smo živali,
govora ni bilo o kaki nori kravi. 

Veseli pastirji so mnogo iger znali,
čula se je pesem in žvižg piščali. 

Pogrešani studenček in na njem perice,
na oni strani Kolpe mlade Hrvatice. 

Po oblekah lepih so bile nam znane,
zlikana njih krila so padala v volane. 

A dekletom mladim lička so zbledela,
ker njih mlade fante vojna je vzela. 

V boj za preživetje so v mesto se podale,
a sreče niso našle, zastonj so jo iskale. 

Sameva zdaj vasica nekdaj tako živa,
le osameli starček na klopci počiva. 

Zgodovino kraja v svoj dnevnik piše,
zadrhti mu roka, solzo si obriše. 

Nekdaj uhojeno pot je poraslo trnje,

le poti k studencu utirajo si srne. 

Prišli so časi novi, vse znajo spremeniti,
le narava času se ne da motiti. 

Zgodaj že spomladi zvončki zacvetijo,
šmarnice kot nekdaj v maju zadehtijo. 

Vsaka poljska roža je po svoje lepa,
vsaka ptička v gozdu svoje gnezdo spleta. 

Lastovka se vrača v svoje dvorišče,
svoje staro gnezdo znova si poišče. 

Kukavica v gaju v jutru se oglaša,
vonj cvetoče lipe vetrič nam prinaša. 

In valovi Kolpe kot nekdaj šumljajo,
ribice vesele z njimi se igrajo. 

Na obali vrba v vročini hudi
zaljubljenim parčkom svojo senco nudi. 

Ko bi čas ustavil se kje sredi maja,
za trenutke lepe vse, prav vse bi dala. 

Ali čas gre dalje, treba bo oditi,
kar je neizbežno, mora se zgoditi. 

Le ti, ljuba reka, boš šumljala večno,
rekla bom zanamcem, naj živijo srečno. 

Barica Balkovec, Zilje