To niso moje besede, takšnih ne uporabljam in nikoli nisem toliko žaljiv; to so besede revnega Roma, človeka, ki resnično živi v bedi, v velikem pomanjkanju. Tega nesrečneža nihče ne vidi, ker živi na robu barakarskega naselja, odmaknjen od ostalih, odmaknjen zato, ker so ga zaradi njegove revščine, umazanije in razcapanih cunj izločili, ne samo mi, tudi njegovi sonarodnjaki – za njih je cigan, ki jim dela sramoto, za njih je uboga reva, nasilnež, večno umazani smrduh, za njih je revež, ki mu ni potrebno pomagati … On je cigan ciganski, ki ga je treba izseliti, izgnati stran od Romov, če ne drugam, pa vsaj v Žabjek, kjer živijo necivilizirani, takšni temnopolti Brajdiči, ki se pretepajo, kradejo, streljajo … To je bratomorna resnica, nikogar ni, da bi temu revežu podaril košček kruha, mu izrekel toplo besedo: so pa taki, in to njegovega rodu, ki izkoriščajo njegovo bedo in ga delajo še bolj bednega, ga silijo v nizkotna dejanja, v kriminal.

To so tudi tiste Romke, nabiralke hrane, ki z zamaščenimi malhami na ramenih obiskujejo naša smetišča – trebušaste pocinkane posode in iz njih pobirajo nagnito hrano, da z njo hranijo lačne otroke, bolne starce. To so tiste ciganke, ki se jih izogibamo, jih podimo, na njih ščuvamo pse in jih zmerjamo z grdimi besedami … O njih govorimo samo grdo, tako grdo, da se jih naši otroci bojijo in o njih mislijo, da so nekakšne pošasti, ki se jih je treba izogibati, se z njimi ne družiti, nič početi. To je naša civilizacija, to je naša srčna kultura: ne, to je naša sramota, to so tisti strahovi, ki uničujejo človečnost in v nas spodbujajo nasilje. 

To je tisti začarani krog bede, iz katerega je težko izstopiti, težko zaživeti po civilizacijskih normah, ki jih določa čas in prostor, v katerem se biva, plodi in če je sreča, tudi dela. Težko je iz NIČ ustvariti pogoje za dostojno življenje, težko je iz drobtinic zgraditi dom, izšolati otroke in se v tej bedi naučiti, ali pa prilagoditi, da si všečen, pošten in ne nasilen. Vse to batinanje je posušilo solze, zadušilo jok in smeh, živo je le nasilje, skozi katerega se identificirajo in zaradi katerega še vedno obstajajo. To je tista resnica, ki je ne vidimo, ne razumemo, vedno in vsepovsod le obsojamo.  

Najbolj žalostno pri tej zgodbi je to, da obsojajo tudi tisti, ki so meni na nerazumljiv način izstopili iz blata, tisti romski gospodje, ki se danes vozijo v dragih avtomobilih, stanujejo v velikih hišah in ki so polni denarja. Da jih ni sram, kakšna ošabnost – ne pljuvajte po lastnem mesu, raje pomagajte in rešujte svoje korenine, ki se zaradi takšnih kot ste vi, sušijo. Nisem nevoščljiv in zaradi mene ste lahko še bolj bogati, motijo me dvojna merila naše skupne države in jezen sem na vse pristojne organe, da so dopustili, na takšen način, samo Romom, tako ustvarjati bogastvo. Z vso odgovornostjo trdim, da opisana bogastvo ni pridobljeno na pošten način, pa ne mislim, da je obstoječa blaginja sad nakradenega tujega premoženja, kar bi po nekih kazalcih kriminalistike tudi lahko bilo – kaj pa je zatajitev davka na dohodek, pa pranje denarja in še kaj. Ha, ha in še enkrat ha: to pa je že višja matematika, ki je osumljenci ne razumejo. Zakaj bi se zaradi tega vznemirjali, če se ne vznemirjajo tisti, ki bi morali deliti, recimo nekakšne odločbe.  

Vse kar je, je menda narobe: ni prav, da imamo bogate Rome in ni prav, da imamo revne cigane. Obstoječi vzroki posledično pogojujejo takšno stanje. Ha, ha … Ali ne gre pri tem za naravni zakon vzroka in posledice? Ha, ha: zato mu dajmo možnost, da po naravni poti zaključi zgodbo. 

Razmišljajmo bolj pozitivno, bolj človeško. Le zakaj bi morali učiti in kazati nekakšno pot, ki se ne obnese, kadar govorimo o človečnosti. Danes je čas, da se začnemo učiti, kajti jutri bo morda prepozno.