Ne, ni lepo biti Pahor. Si preveč na očeh. Nikogar pravzaprav ne zanimaš, a vsi se zanimajo zate. Kaj rad ješ, kaj rad poješ, s kom se družiš, s kom se pogovarjaš, katera je številka tvoje bančne knjižice, kaj bi rad, da ti prinese dedek Mraz. Avtomobilček na daljinsko upravljanje ali gumijasto blondinko za napihnit.

Ne, ni lepo biti Pahor. Vsem bi bil rad prijatelj, a v posteljo ležeš sam. Prijatelji so kot sence, toliko časa hodijo s tabo, dokler sije nate sonce. Nato te okradejo, prestopijo v drugo stranko in se obnašajo kot golobi v Benetkah: čeprav si ljubi gost mesta, kakajo po tvoji dragi obleki.

Ne, ni lepo biti Pahor. Ko ravno misliš, da te kdo razume, spoznaš, da ne razumeš samega sebe. To je enako boleče, kot biti zaljubljen v samega sebi. Hudo je to, da si ljubezni ne moreš vračati. Da je ta ljubezen enosmerna in zato tako boleča. Da pravzaprav to ni ljubezen, pač pa narcisoizem. In da obstaja bojazen pred samoutopitvijo.

Ne, ni lepo biti Pahor.

Veliko lepše je biti državljan Slovenije. Navaden človek, ki  zanima samo davkarijo, zavarovalnice pa v toliko, kolikor lahko iztržijo iz njega. Brez špijonaže se že od daleč vidi: sredstva na osebnem računu v limitu, doma v predalu neplačane položnice za elektriko, hčerka v depresiji, ker ne bo mogla s kolegicami za novo leto na Karibe, žena  z zatečeno žlezo ščitnico, ker je morala odpovedati ugodni tridnevni paket namakanja v Moravskih Toplicah. Ni denarja - ni ljubezni.

Preberite še ...

· Pot neustavljivih

Slutili smo, da se začenja ena najmočnejših zgodb na Slovenskem

Veliko lepše je biti navaden državljan Slovenije. Doma ob zakurjeni kmečki peči z dremajočo mačko pod nogami. S kadečimi se krvavicami in krompirjem v kosih na mizi ter s pol litra kuhanega vina. Ne sme manjkati še godrnjajoča žena v kuhinji in sreča je popolna. Ob njej bi se zjokal še Pahor.