Star sem več kot šestdeset let. Ali je to veliko ali malo, niti ni pomembno – pomembno pa je, da sem v tem obdobju marsikaj videl, slišal in doživel, da sem se marsičesa naučil, preizkusil na lastni koži udarce zla in sovraštva in tudi blaginjo ljubezni, zanosa. Živel sem celo na ozemlju, kjer je divjala vojna. Rasel in zorel sem v času rdečih zastav, rdeče partijske knjižice … Na delovnih akcijah in v JNA sem zorel in se kalil v moža … Nisem kradel in si prilaščal tujega, se lagal in se hvalisal ljudskim množicam … Rdeči so me vzgojili v poštenega delavnega človeka in ni me sram prehojene poti; naučil sem se spoštovati življenje in pripravljen sem se spopadati z vsemi težavami – sem večni optimist, ki verjame v boljši jutri, v človeka in njegovo pamet: ne glede na družbeni sistem, v katerem sem ali bom živel. In hvala bogu, nisem edini, veliko je nas takšnih – otrok socializma, ki z zanosom spoštujemo pridobitve svojih staršev in tudi nas samih, saj smo bili soustvarjalci blaginje.

To je bil tisti čas, ko je bilo dovolj kruha in dela. V tistem obdobju nas ni bilo strah, kako bomo plačali položnice, kje bomo dobili denar, da bodo otroci študirali, ni bilo strahu, kaj bomo naslednji dan položili v lonec ... Da ne omenjam vseh strahov, ki človeku jemljejo samospoštovanje in še kaj, kar človeka žalosti, spravlja v jok … Naši možgani so polni negativnih misli: črni scenariji so z dneva v dan bolj črni. Ali ni to groza? Graditelji boljšega jutri stojimo v vrstah in čakamo pakete Rdečega križa ali Karitasa. Groza me je, ko pomislim na obubožane upokojence, ostarele brezdelne delavce, mlade družine, ki ne vidijo izhoda … Svetovna kriza, recesija, globalna polomija, tajkunizacija, tatvine družbenega premoženja, kriminalizirani prevzemi podjetij in še kaj zločestega, to je tisto, kar mi brenči v glavi … Kdo od teh negativizmov uničuje naše gospodarstvo, iz delavcev dela duhovne invalide? Kaj je z našimi političnimi liderji, vlado in ministri? Jezni smo na koalicijo in opozicijo in vse tiste vmes, ki zaradi pridobitništva mešajo štrene.  

Naše gospodarstvo je v tem kritičnem času leglo visoko plačanih voditeljev in upravljavcev kapitala, nekakšnih direktorjev, ki so nadpovprečno plačani za svoje delo. Lani si je sto najbolj plačanih posameznikov razdelilo skoraj 27 milijonov evrov, nekateri posamezniki pa so ZASLUŽILI tudi do 600.000 in več evrov na letni ravni. Je ta cena realna, ne vem. Zastrašujoče pa je, da je  večina uspešnežev iz vrst finančnih in bančnih institucij – iz neproizvodnih organizacij, tam, kjer dobičke kujejo na tujih žuljih, izgube pa jim pokrivamo davkoplačevalci.  

To je čudovita zamisel izkoriščevalskega sistema, ki ekspertno obvladuje izkoriščanje delovne sile. Vsi ti veliki strokovnjaki so šolani ljudje, imajo svojo družino, prijatelje, sosede – tudi takšne, ki živijo na robu eksistence. Sprašujem se, ali res ne vidijo groze v njihovih očeh, ali so res tako zasvojeni s svojim zaslužkom, da pozabljajo na moralna načela. Če bi pri njih kaj veljala morala, bi se morali obnašati drugače, ne pa, da se tresejo od togote, če jim kdo omenja prevelike zaslužke. Užaloščeni mahajo z menedžerskimi pogodbami, ker so prepričani, da so pošteno zaslužili svojo več sto tisoč evrov veliko plačo. Ali ne gre tu za patološka narcisoidnost, ki postaja vzorec delovanja nekaterih homo novusov*, ki ne priznavajo avtoritet – strokovnih, etičnih, moralnih, celo uradnih, državnih.

Kaj vse se počne v naši ljubi Sloveniji, za kaj vse se uporablja davkoplačevalski denar: naj omenim samo razne svetovalne družbe, ki so drage kot žafran in ki se pitajo in mastno polnijo žepe lastnikom, ki so največkrat povezani z ljudmi iz politike in ti politiki zelo radi nastavijo svoj žep, da vanj kaj »kapne«.

Pa naj bo dovolj bogokletnih misli. Samo še ena: v Jugi nam je bilo lepo in kdo ima pravico, da nam vzame te sanje. Oprostite … Tudi Tito je del te zgodbe. 

*homo novus – novopečeni oblastnik, bogataš