Arhiv Lokalno.si

M. G.

Sva v hudi duševni stiski, vsak čas se lahko kot berača znajdeva na cesti, v šestem desetletju življenja, brez hiše, lastnega doma in denarja. Skratka, brez vsega. Oba sva invalida, jaz druge kategorije, žena tretje. Bova v Kočevju, v kraju, kjer sva pognala korenine, izbrisana, odstavljena in ponižana? se sprašuje Dušan Lesar, star 57 let, z začasnim bivališčem v Remihovi ulici, v Dolgi vasi pri Kočevju. Slovenski sodni mlini so ga dobesedno zmleli, pravi, občina Kočevje pa jih je usodno pognala.

“Vsak dan ponižano čakam pošto z ugodno rešitvijo, ki naj bi na moj naslov priromalo iz Strasbourga, kjer sem se pred tremi leti pritožil na sodišče za človekove pravice. A zaman,” Dušan skomigne z rameni. Trnova pot njega in družice Tončke se je začela pred štirinajstimi leti. V dolgovaško nedokončano stanovanjsko hišo, v tretji gradbeni fazi, sta se iz Šeškove ulice sredi Kočevja, kjer sta trideset let živela v denacionalizirani večstanovanjski stavbi kot imetnika stanovanjske pravice, preselila leta 1997. Hotela sta kupiti prejšnje, kočevsko stanovanje, v katerega sta sproti veliko vlagala, a je denacionalizacijski lastnik, Henrik Peče, odklonil prodajo. Tukaj so se težave za Pečeta, ki mu je prejšnja oblast z odvzemom lastnine storila krivico, končale, za Lesarja pa začele grmaditi. A na začetku ni kazalo, da bo tako.

Zakonca sta z ministrstva za okolje in prostor (MOP) 29. septembra leta 1997 dobila sklep, da so jima občina Kočevje ter Kad in Sod dolžni zaradi izselitve iz denacionaliziranega stanovanja izplačati nekaj več kot sto tisoč mark odškodnine v obliki obveznic in gotovinskega posojila.

“Oddahnila sva si. Tega denarja (okoli 103 tisoč nemških mark) bi bilo dovolj, da bi hišo v Dolgi vasi v celoti poplačala, tretjino pa bi primaknil sam. Pod streho je toliko prostora, da bi lahko pognali tudi stroje za izdelavo pletenin (to je bil posel žene), a le po tem, ko bi poravnali kupnino,” se spominja zamisli Dušan. Smeli načrti so mu kmalu padli v vodo. In to zaradi vmešavanja občine Kočevje v že sprejeto odločbo države, saj je hotela biti lokalna skupnost v njegovem primeru bolj papeška od papeža.

S Tončko Lesar Senčar, lastnico hiše, ki jo je prodajala in v kateri sedaj živita, sta se leta 1995 zmenila, da ji bodo celotni znesek poravnali leto ali dve kasneje, saj je bilo treba namreč toliko časa počakati na državno odškodnino. Dušan zatrjuje, da je ves čas ravnal po ustnih in pisnih navodilih kočevskih občinskih uslužbencev. “Za pridobitev odškodnine je nujno priložiti tudi kupoprodajno pogodbo,” so mu razložili. Z Lesar Senčarjevo jo je leta 1995 tudi sklenil, kljub temu da ni poravnal kupnine.

“Računal sem, da je tako sklenjen krog. A zmotil sem se, gorje se je zame šele začelo,” se spominja. Iz občine Kočevje je na ministrstvo za okolje in prostor v začetku decembra 1997 odromala pošta s pojasnilom, da Dušan Lesar ni upravičen do izplačila odpravnine za izpraznitev (Pečetovega) stanovanja v Kočevju, saj da je z nakupom stanovanjske hiše v Dolgi vasi svoj stanovanjski problem rešil že leta 1995. Kako? “Na občini so se šli inšpektorja in celo ugotovili, da sva s soprogo hotela goljufati državo. Mahali so s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med nami in Lesar-Senčarjevo, ter nadrejenim v Ljubljani oznanili, češ da sem jaz že lastnik nepremičnine, torej te hiše, ki jo hočem sedaj kupiti, zato mi odškodnina ne pripada. Za naju je bilo usodno to, da po naključju oseba, od katere sem kupoval hišo, nosi isto ime kot moja družica (Tončka Lesar).” Tako so občinski uradniki zaključili, je prepričan, da je prodajalka hiše pravzaprav njegova žena.

In novo zavajanje. Dušan dobesedno prebere to, kar je odvetnik države Marko Ravnik utemeljil v tem sporu. “Očitno je, da je Dušan Lesar vzel kredit in ga zavaroval kot nepremičnino, ki je v lasti njegovih družinskih članov.” A dejansko je kredit vzel za plačilo prvega obroka hiše, ki jo je šele nameraval kupiti. “Zamenjali so nama identiteto in tako kršili človekove pravice. To je nezaslišano.”

Zaradi občine, ki se je neposredno vmešala v postopek, in ministrstva, pojasnjuje, sta se znašla v primežu sodnih mlinov. Ob koncu decembra 1997 je MOP razveljavil prvotni sklep, vrhovno in upravno sodišče je 30. januarja 2002 ugodilo Lesarjevi tožbi, občina Kočevje pa jima je po petih letih izplačala nekaj več kot 5,2 milijona takratnih slovenskih tolarjev, torej polovico odškodnine iz leta 1997. To je bilo premalo, da bi v celoti poravnala kupnino hiše. Pritožila sta se na okrožno sodišče, ki je ugotovilo njuno lastnino hiše že od leta 1995. Od okrožnega je primer prevzelo višje in vrhovno sodišče. To je zavrnilo, da se ugodi reviziji celotnega postopka. Vendar s tem še ni bilo konec zgodbe. Lastnica hiše, v kateri Lesarjeva živita (v obnovo sta vložila precej denarja), jo je že prodala, novi lastnik, doma iz sosednjega Livolda, pa ju preko sodišča meče iz hiše. 

 Na občini Kočevje Lesarjema svetujejo, naj se prijavijo za občinsko stanovanje, Dušan to možnost odločno zavrača. “Naj se popravi krivica, druge poti ni. Sicer pa je stari kombi, s katerim se prevažam, pripravljen. Parkiral ga bom pred stavbo občine in tam ostal,” je odločen.

V odgovoru, ki ga je kočevskim svetnikom pripravila občinska uprava, je zapisano, da je bila nepremičnina, torej ta stanovanjska hiša, 20. septembra leta 2005 prodana, kmalu pa je bil začet zemljiškoknjižni postopek za vpis lastniške pravice na novega kupca. Župan Janko Veber je dejal, da je občinski uslužbenec pri posredovanju akta na okoljsko ministrstvo leta 1997 ravnal strokovno, v javnem interesu, upoštevajoč okoliščine primera: “Kupoprodajna pogodba je relevantna, ne glede na to, ali je lastnik vpisan v zemljiško knjigo ali ne.” Lesar je namreč začel hišo kupovati pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji.

Na ministrstvu za okolje in prostor so zapisali, da razpolagajo s kupoprodajno pogodbo, izpiskom iz zemljiške knjige in drugimi osebnimi podatki. Iz teh listin se da razbrati, da si prodajalka in kupec nista bila v sorodu, zato je zmotna Lesarjeva trditev, da je bila pri prodaji hiše zamenjana identiteta. Denar (odškodnine za izselitev iz prejšnjega stanovanja) so mu odvzeli zato, ker bi moral Lesar zadnji obrok kupnine za leta 1995 sklenjeno kupoprodajno pogodbo za hišo v Dolgi vasi nakazati v začetku januarja 1997. To je pol leta prej, preden je 21. julija 1997 dal zahtevo za izplačilo na MOP. In takrat ni mogel vedeti, ali bo upravičen do tega izplačila. Do sredstev, ki jih je občina Kočevje Lesarju že izplačala, na MOP trdijo, da ni bil upravičen.

Milan Glavonjić