Arhiv Lokalno.si

Vasica Bistrica leži na skrajnem zahodnem delu občine Črnomelj ob cesti, ki iz Doblič vodi proti Koprivniku in Brezovici. Cesta je iz črnomaljske strani asfaltirana samo do konca vasi, naprej pa je makadamska. Pred dograditvijo starotrške ceste, je bila to glavna in zelo pomembna cesta, ki je Belo krajino povezovala s Kočevskim. Tod je vozil tudi avtobus in poštno vozilo, danes pa služi zgolj kot gozdna cesta.

Vas Bistrica ima danes samo dva stalno naseljena prebivalca, v obcestni gostilni, ki je bila v tem kraju že pred prvo svetovno vojno, vztrajata le gostilničarka Alenka in njen sin. Bistrica je bila včasih kočevarska vas, vendar se je vsled mešanja prebivalstva na tem robnem območju nekdanjega nemško govorečega kulturnega otoka vas povečini poslovenila. Ime vasi je nastalo po bistrih izvirih studenčnice, ki so se nahajali v bližnji in daljši okolici vasi. Po kočevarsko se je vas imenovala Bistritz, še danes jo nekateri starejši domačini iz vasi v okolici Doblič tako imenujejo. V vasi je bilo včasih 15 hišnih številk, danes pa sta ob cesti poleg gostilne samo še dve nenaseljeni hiši, lovski dom in kapelica. Leta 1941 ob množičnem odhodu Kočevarjev iz teh krajev so se tudi iz Bistrice izselile 3 kočevarske družine, v letih po vojni pa se je vas začela počasi prazniti. Ruševine nekdanjih kmečkih gospodarstev ob cesti so še komaj vidne, nezadržno jih zarašča gozd in si jemlje nazaj tisto, kar so s pridnim delom na tej skopi zemlji ustvarile generacije.

Pred dobrimi desetimi leti je po ženini smrti vas zapustil tudi Jože Rom in se preselil k hčerini družini v Črnomelj. V Bistrici je tako ostala prazna trdno grajena kmečka hiša z več gospodarskimi poslopji. Jože je za svojih 87 let kar čil in zgovoren. Z veseljem me je iz Črnomlja spremil v svojo vas, kamor še vedno rad pride in povedal mi je marsikaj zanimivega.

Na Bistrici je bilo včasih življenje vse prej kot lahko. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom in živinorejo, vendar je bila zemlja slabo rodovitna, pa tudi njive so bile zelo strme in nedostopne. Zaradi precejšnje nadmorske višine tudi nekatere poljščine tu niso najbolje uspevale. Nekaj zaslužka je dajal še gozd, pa vinogradništvo v goricah nekaj kilometrov oddaljene Dobličke Gore na obrobju Črnomlja.

Preberite še ...

· Dom

Račun za elektriko družine Zupan je nižji za kar 66 odstotkov

Ob sprehodu po nekdanjih strmih njivah, ki jih ponekod že zarašča mladi gozd, se je spomnil besed svojega očeta. Ta mu je kot desetletnemu fantiču, ko je pri oranju gnal volovsko vprego, rekel, da tu čez 50 let več nihče ne bo oral. To se je tudi res zgodilo, tudi erozija je naredila svoje, na nekdanjih njivah je že vidno kamenje, ki ga včasih plug ni dosegel.

S kančkom nostalgije se Jože spominja tistih časov, ko je bila Bistrica še polna življenja. Vaški otročadi je veselje naredil že prihod poštnega vozila, ki se je obvezno ustavilo v vaški gostilni. Prihod je ponavadi naznanil velik oblak prahu iz ceste in trobljenje. Ker so bila vozila v letih njegove mladosti še zelo redka, je bil to glavni dogodek dneva. Seveda so otroci obstopili avto in si ga ogledovali. Jože pove zgodbo, ko je spremljevalec vozila vprašal zbrano otročad, kdo je najbolj poreden v vasi. Vsi so pokazali nanj, poštar pa je iz denarnice izbrskal za tiste čase kar vreden kovanec in mu ga dal. Zavisti seveda ni bilo kmalu konca.

Jože se tudi rad spominja tega, kako so bili ljudje včasih bolj povezani med seboj, tako so lažje premagovali tegobe, s katerimi so se vsakdnevno spopadali v tem odročnem kraju.

Nekdaj je bila tudi pitna voda prava dragocenost. Hiše so bile še do začetka prejšnjega stoletja v glavnem krite s slamo in deževnica iz streh ni bila najboljša, saj je imela slamnato-dimnati okus. Pitno vodo so tako ženske prinašale v hišo v škafih iz bližnjega izvirčka, ki je bil nad vasjo. Sprva so vodo, ki je curljala iz skal na robu dolinice, prestregale po lesenemu žlebu v škafe. V sušnem obdobju je bila potrebna kar cela ura, da se je škaf napolnil. Včasih je bilo zato kar pravo tekmovanje, katera bo prva pri izviru. Leta 1878 so vodo iz izvira po kamnitem zaprtem kanalu speljali v velik 7 metrov globok vodnjak, ki se je neprestano polnil. Vode je bilo od takrat za vse dovolj, tako da so jo začeli odvažat z vozovi v sodih. Ob vodnjaku je bilo postavljeno tudi korito za napajanje živine, ki se je pasla po prostranih košenicah. Danes, ko se nam zdi samoumevno, da nam voda priteče v hiši iz številnih pip, kar ne moremo razumeti, da so ljudje za zagotavljanje te dobrine včasih morali vložiti toliko truda. Prav zato so lovci v letošnjem letu pričeli z obnavljanjem tega vodnjaka. Nameravajo ga očistiti in tu urediti prijetno točko za oddih in poduk o pomembnosti vodnih virov v preteklosti in sedanjosti.

Tekst in foto: Vinko Kukman

Galerija

Arhiv Lokalno.si