DL: Da nekam pripadaš - Srečanja in potepanja

12.11.2023 | 12:30

Elizabeta Vardijan

»Čas v pokoju je dobro preživljati med ljudmi, ki imajo enake interese. Dobro je biti v kakšnem združenju, da nekam pripadaš. Potem nimaš skrbi glede tega, kaj bi sam s sabo in kje te kaj boli. Če te nekje čaka dobra družba, je lepo dočakati dan, ko se srečaš z njo. Sicer so dnevi enaki in si sit samega sebe,« pravi Elizabeta Vardijan, upokojena slavistka in knjižničarka iz Novega mesta.

Upokojila se je leta 1999 in potem, kot pravi, tri mesece čakala, ali bo po upokojitvi kaj drugače. Pa ni bilo. Potem je dobila prijazno povabilo Marjete Gašperšič iz novomeškega Rica, Razvojno-izobraževalnega centra Novo mesto. »Zberite pet ljudi in pridite k nam. Uredili vam bomo, kar boste hoteli, je rekla. Povedali smo, kaj nas zanima, in se je začelo. Programi vseživljenjskega učenja so trikrat dobri. Tam najdeš ljudi, ki jih zanimajo iste stvari. Vidiš, da lahko še marsikaj novega zveš in se še tudi kaj naučiš, obenem pa vidiš, da marsikaj tudi še veš in da nisi še čista budala. Tretja stvar je pa druženje, ki ga starejši človek zelo potrebuje. Ko gre človek v pokoj, se ne sme osamiti. Na Dolenjskem se mu res ni treba, saj je veliko možnosti, kamor se lahko vključi,« meni Elizabeta Vardijan.

»Na začetku smo imeli v Ricu kar 34 različnih programov na leto. Zdaj pa sploh ne vemo, koliko bi jih lahko imeli, saj ni za to več nobenega denarja, zato se nekako sproti organiziramo in izpeljemo kakšno stvar. Res ne vem, kaj počnejo v Ricu, da kljub vsemu tudi za nas še kaj dobrega naredijo. Vseeno nam priskrbijo predavatelje za naša četrtkova srečanja, ki so stalna. Prej smo imeli tudi veliko jezikovnih tečajev, od začetka je bilo zelo pomembno učenje računalništva. Tedaj je večina naših upokojencev postala računalniško pismena. Mnogi so se lahko potem po Skypu povezali z otroki in vnuki, ki so živeli v drugem kraju. Zdaj tega ni več, to je povsem zamrlo. Računalniških tečajev ni več. Pa bi bilo dobro, če bi bili, saj je veliko novega. Zdaj smo se povezali s knjižnico in nam bodo oni ob torkih pomagali,« nekoliko žalostno pove.

»Leta 2000 smo se vključili v Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Njihove zahteve v zvezi z usposobljenostjo predavateljev, ki so bile oblikovane po ljubljanskem zgledu, so bile za nas prevelike, saj v Novem mestu nismo imeli upokojenih univerzitetnih profesorjev in učenjakov, da bi nam lahko predavali tako. Pa so potem poiskali prostovoljce, ljudi dobre volje, ki so se hoteli ukvarjati z nami, in so nam predavali. Kdor pride danes k nam, pride bolj iz prijaznosti kot zaradi česa drugega. Od vsega, kar smo imeli prej, smo ohranili le četrtkova srečanja, potepanja in od številnih študijskih krožkov bralni krožek. Prav danes smo začeli sedemnajsto sezono bralnega krožka v knjižnici,« pove Elizabeta Vardijan, dolgoletna spodbujevalka dejavnosti starejših, ki je za to svojo dejavnost lani prejela tudi občinsko nagrado.

Članek je bil objavljen v septembrski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar