DL: Portret tedna - Srečko Glivar

20.6.2024 | 14:10

Srečko Glivar je kolesar. Čeprav od leta 1997, ko je na željo svojih dotedanjih moštvenih tovarišev in z blagoslovom vodstva kluba, ki se je takrat imenoval Krka Telekom, s kolesa presedel v spremljevalni avto športnega direktorja prvega slovenskega poklicnega kolesarskega moštva, ni prav velikokrat obrnil pedal. Še največkrat je sedel na kolo, ko je sodeloval pri šolskih kolesarskih izpitih, pravi in dodaja, da se je, dokler se je s tem resno ukvarjal kot tekmovalec, kolesa najbrž prenajedel.

A dokler je resno vrtel pedala, jih je res dobro. S Sandijem Papežem in Jožetom Smoletom je bil eden od treh najuspešnejših novomeških in jugoslovanskih kolesarjev, ki so svoje največje uspehe želi v osemdesetih in na začetku devetdesetih let. Leta 1986 je nase opozoril s tretjim mestom v skupnem vrstnem redu dirke Po Jugoslaviji. Takrat so Novomeščani dosegli trojno zmago. Zmagal je Sandi Papež, Jože Smole pa je bil drugi. Srečko se ponaša tudi z drugim mestom na dirki Alpe Adria, leta 1989 je bil jugoslovanski cestni prvak, na prvi dirki Po Sloveniji je bil skupno drugi in zmagovalec Vršiča, na dirki Po Avstriji pa se je v zgodovino te prireditve zapisal z zmago na gorskem prelazu Veliki Klek oziroma po nemško Großglockner. Nastopil je tudi na petih svetovnih prvenstvih. Saj bi dosegel še kakšno zmago, če bi imel večkrat proste roke. A o tem sam noče govoriti.

Pravi, da je športnik po duši, da je bilo tako že v otroštvu, a mu košarka in nogomet, ki sta bila najbolj priljubljena športa na njegovi šoli v Vavti vasi, nista šla najbolje. Potem pa je prišel na šolo pokojni Brane Dular in v Vavti vasi sestavil skupino kolesarjev. Kakšnih resnih treningov ni bilo, so pa hodili na kolesarske maratone in tudi na Vršič so se povzpeli. Ko je 6. junija leta 1981 novomeški kolesarski klub v Straži naredil dirko Po dolini reke Krke, jim je Brane rekel, da kdor bo zmagal, dobi klubsko kolo. In naslednji dan je Srečko Glivar že sedel na pravem dirkalnem kolesu s prestavami in zakrivljenim krmilom, modrem, znamke Valli.

Leto 1997 je bilo zanj velika prelomnica. Potem ko se je klub razšel z bolgarskim strokovnjakom dr. Kamnom Stančevim, ki je v preteklih letih novomeško kolesarstvo postavil za razred ali celo dva višje, je v njegove velike čevlje stopil Srečko Glivar. Vrgli so ga v vodo in moral je splavati. Na kolesu je imel veliko izkušenj in znanja, o treniranju pa ni vedel prav veliko. Poleg tega je bilo romantičnih časov, ko so novomeški kolesarji blesteli na jugoslovanskih tleh, neizpodbitno konec. Novopečene profesionalce so čakale preizkušnje z najboljšimi na svetu. »Ko smo z napol razpadajočim kombijem zapeljali na trajekt za na Sardinijo, so zraven nas parkirala razkošna spremljevalna vozila z napisi Mapei, Saeco, Mercatone Uno, iz njih pa so stopali kolesarji Pantani, Bugno, Cipollini, Casagrande, o katerih smo do takrat le brali v kolesarskih revijah in jih občudovali, kako so dirkali na Giru in Touru. Vprašal sem se, kaj sploh delamo tam. Najraje bi ušel domov. Pa se niso delali norca iz nas, lepo so nas sprejeli in nam pomagali, če je bilo treba,« se prvih dirk svojih fantov v družbi poklicnih kolegov spominja Srečko Glivar.

Potem pa je Mervar v sprintu ugnal slovitega Paola Bettinija in Srečko si je lahko oddahnil. V nasprotju s Stančevim, ki si ni upal odločno odrediti vloge v moštvu in postaviti liderja, se je Srečko Glivar posvetil predvsem taktiki. »Ko mi je nekoč, ko sem še kolesaril, Gorazd Penko rekel, da mi ne bomo dobili nobene dirke, ker smo preneumni, sem bil užaljen, a sem pozneje ugotovil, da je imel prav. Moje tedanje delo v domačem klubu so zaznamovali Štangelj, Eržen, Murn, Mervar, Miholjević in Derganc, fantje, ki so bili drug za drugega pripravljeni tudi umreti. To pa sem, ko sem še sam kolesaril, najbolj pogrešal,« se dela s poklicnim moštvom Krke Telekom spominja Srečko Glivar. In tak pristop je rodil tudi uspehe, na primer dve trojni zmagi novomeških kolesarjev na dirki Po Sloveniji.

Ko je prvo slovensko poklicno moštvo svoj sedež preselilo na Ptuj, je Srečko preživel šest let pri tamkajšnji Perutnini, potem je tri leta treniral avstrijski Tirol in prav toliko časa preživel na Hrvaškem. Ko se je vrnil v svoj domači klub, se je tu našel pri delu z najmlajšimi. Eno leto je bil sicer tudi športni direktor prvega moštva, a je videl, da je to delo za mlajše, da so obremenitve prevelike. Z mladimi pa uživa in to se vidi tudi po uspehih. Nekateri njegovi »pionirčki« danes že krojijo svetovni vrh med mladimi kolesarji – Eržen, Ravbar, Omerzel in tudi njegov sin Gal. Priznanje Franca Červana za dosežke in delo v športu, ki mu ga je podelila straška občina, je šlo letos res v prave roke.

Članek je bil objavljen v aprilski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar