DL: Naročnica Dolenjskega lista Marija Luzar - Pri 90 letih vozi avto

5.6.2022 | 20:30

Letos bo Marija praznovala 91 let, a je še vedno voznica. Vesela je, da so ji vozniško dovoljenje nedavno podaljšali za dve leti. (Foto: L. M.)

Žreb je za naročnika Dolenjskega lista meseca aprila določil Marijo Luzar iz Orešja pri Šmarjeti. Gospa, ki bo avgusta dopolnila že 91 let, se je nagrade – trimesečne naročnine na križanke v reviji Čvek – razveselila, čeprav doda, da križank ne rešuje najraje in se bosta z njimi ubadali kar njena hčerka in vnukinja.

Če pa bo sama zraven našla še kaj zanimivega branja, ji ne bo ušlo. Rada je na tekočem z dogajanjem, zato imajo pri hiši naročenih še nekaj časopisov oz. revij, a najljubši ji je Dolenjski list. Vsak četrtek komaj čaka poštarja, da ga prinese, in takoj ga prelista, kasneje pa se loti še branja.

»Bom kar odkrito povedala, da se najprej ustavim pri osmrtnicah. Tam že vrsto let najdem svoje znance. Zanima me, ali koga poznam. Naslednja rubrika pa so novice iz porodnišnice, da vidim, koliko se jih je rodilo,« se nasmeje Marija Luzar. Potem pridejo na vrsto novice iz domačega kraja oz. kar iz šmarješke občine. »Najbolj me zanima, kaj bo novega pri nas, kaj pravi župan itd. Rada poiščem tudi novice iz šentjernejske občine, ker je bil moj mož Šentjernejčan, pa nato iz drugih krajev,« pravi sogovornica. Kriminal je ne zanima najbolj, »teh žalostnih novic je kmalu dosti«, z zanimanjem pa se ustavi ob reportažnih zapisih o ljudeh, ki kaj zanimivega počnejo, pa o starejših ljudeh. Nasploh bi moralo biti v medijih več pozitivnih zgodb, meni.

Marija rada prebira Dolenjski list. (Foto: L. M.)

DOLENJ'C JE TRADICIJA

Dolenjski list imajo Luzarjevi pri hiši že več kot 50 let, sama pa je naročnica od leta 1992. Odkar pomni, ga poštar prinaša. Pred njo je bila naročnica njena mačeha Alojzija Luzar. Dolenj'c je postal kar tradicija, stvar navade, pravi. Za njo ga prebirajo še drugi pri hiši, sin Marko z družino, če le najdejo čas. »Lokalnih novic drugje skoraj ni in mislim, da bi Dolenj'ca moral imeti naročen vsak zaveden Dolenjec,« meni. Všeč ji je tudi priloga Živa.

Marija spremlja tudi družbeno dogajanje in seveda ni izpustila nedavnih državnozborskih volitev. »Iti volit je naša pravica in dolžnost,« pove odločno.

Marijo Luzar smo za pogovor ujeli sredi delovnika, ko se je pripravljala, da bo začela kuhati kosilo zase in za »ta mlade«, s katerimi živi skupaj v veliki družinski hiši. Ja, pri 90 letih še vedno rada kuha, in ker so čez dan vsi v službah in šolah, jih rada razveseli s pripravljenim toplim obrokom.

NI JI DOLGČAS

»Vesela sem, da se mi še da in da zmorem. Bogu se ničkolikokrat zahvalim, da sem še tako pri močeh, da lahko sama skrbim zase,« se nasmeje Marija, ki je res še neverjetno čila in zdrava. Ima tudi smisel za humor in je prijetna sogovornica.

Saj je težko verjeti, a pravi, da od vsega dela še vedno skoraj najraje pospravlja. Res ima red v kuhinji, jedilnici, nikjer ni nobene nepotrebne navlake. Tudi zunaj še marsikaj postori, ima pa še eno pomembno delo – sinu Marku, ki je kmet, a obenem tudi uslužbenec, pomaga pri sušenju oz. dimljenju suhomesnatih izdelkov. Njena skrb je, da nalaga na ogenj, ko so vsi preostali člani družine v službi ali šoli. Luzarjevi, ki imajo veliko živinorejsko kmetijo in redijo prašiče, namreč slovijo po odličnih salamah, ki jih pripravljajo po svojem receptu.

Da znajo, povedo številna priznanja, najpomembnejše pa je sin Marko prejel leta 2020, ko je njegova slama iz krškopoljskega prašiča postala najboljša v Sloveniji. Postal je državni prvak in tega uspeha se je veselila tudi mama Marija. Zasluge za to pa ima tudi že pokojni oče Franc, ki je Marka navdušil za salame – oče je bil nekakšen vaški mesar in Marko mu je pomagal in se pri njem učil. Marija je zdaj že 35 let vdova, moža je izgubila nepričakovano in nenadoma – zadela ga je kap. Bilo je hudo, a k sreči ima štiri dobre otroke – dva sinova in dve hčerki – in je lažje prebolela izgubo. Danes jo razveseljuje že tudi pet vnukov.

ŠE VEDNO VOZI AVTO

Marija pa pri 90 letih zmore nekaj, česar večina pri teh letih ne več – vozi avto. Pred hišo pokaže parkiranega črnega modusa, ki ji zelo ustreza. Zelo je vesela, da so ji nedavno podaljšali vozniško dovoljenje, in to kar za dve leti, pove, »tako dobro sem se izkazala na vseh zdravniških pregledih, pri psihologu, itd.« Tako bo lahko še naprej ostala samostojna in neodvisna. »Saj ne grem ne vem kam, a rada se sama zapeljem v Šmarjeto k maši, na pošto in po kakih opravkih, pa k možu na pokopališče in na obisk k bratu v Gorenjo vas, od koder izhajam. To mi res veliko pomeni,« pove.

Ko je lani praznovala okrogli jubilej v krogu svojih dragih, pa so jo prijetno presenetili domači – na slavje so jo v Dvorec Gregorčič popeljali s starim zelenim fičkom, ki je bil njihov prvi avto pri hiši. Sin Marko ga je obdržal in ohranil, še vedno dobro dela. Marija je bila te pozornosti vesela, saj ji je fičo še posebej ljub, ker jo spominja tudi na moža in na srečna zakonska leta.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 28. aprila 2022

L. Markelj