DL: Portret tedna - Leja Glojnarič

10.11.2023 | 11:30

Leja Glojnarič (Foto: R. N.)

Leja Glojnarič se je rodila s prirojeno dedno napako, zaradi katere slabo sliši, a je to ni ustavilo pri razvijanju svojih talentov in uresničevanju sanj. Že od majhnih nog je predana atletiki. Na evropskem prvenstvu gluhih na Poljskem je osvojila kar štiri kolajne. Srebrna je bila v teku na 100 m z ovirami, evropska prvakinja pa je postala v skoku v višino, skoku v daljino in v mnogoboju, v katerem je postavila tudi svetovni rekord, ki zdaj znaša 5.085 točk.

Z očetom Iztokom, ki je tudi njen trener, sta se na prvenstvo intenzivno pripravljala in se nadejala tudi kakšne medalje, a da se bo domov vrnila kar s štirimi, ni pričakovala. »Prvenstvo je bilo zame zelo naporno, saj sem imela natrpan urnik. Zadnji dan pri skoku v višino me je gleženj, s katerim imam težave, že precej bolel, a sem stisnila zobe in nastopila tudi v svoji najljubši disciplini,« je povedala Leja, ki pa po pristanku v Slovenijo ni bila deležna takšne pozornosti, kot bi si jo zaradi dosežkov zaslužila.

Medalje danes krasijo domačo dnevno sobo, zraven pa se bleščita še dve zlati, ki ju je s trdim in predanim delom osvojila lani na 24. poletnih olimpijskih igrah gluhih. Zaradi tega je postala slovenska parašportnica leta 2022.

Da ne sliši dobro, sta oče Iztok in mama Vesna ugotovila že kmalu po rojstvu, saj se ni odzivala na hrup in glasove. Vedela sta, da nekaj ni v redu, saj sta prvi dve hčerki slišali dobro, popolnoma gluha pa je bila Vesnina stara mama, zato sta bila na Lejino neodzivnost še posebej pozorna. Dve leti in pol so hodili od zdravnika do zdravnika, nazadnje pa so le potrdili gluhost, zato je Leja dobila slušni aparat. »Ko sem bila mlajša, sem se tega sramovala. Spraševala sem se, ali me bodo ljudje sprejeli takšno, kakršna sem. Pogosto sem imela spuščene lase, da sem skrila aparat. Pozneje sem se s tem sprijaznila. Z menoj ni nič narobe, samo slabše slišim,« o svoji gluhosti odprto govori Leja, ki je aprila dopolnila 21 let.

Vsako leto sliši slabše. »Če bo šlo tako naprej, bo čez nekaj let popolnoma gluha,« pove njen oče. Na treningih se včasih zgodi, da gre Leja, ko ji nekaj govori, kar naprej, pa mora zato teči za njo, jo prijeti za ramo, da se obrne in mu bere z ust. »Komunikacija je zdaj postala malo večji problem,« prizna.

Leja je športne gene verjetno podedovala po materi Vesni, ki se je v mladosti prav tako ukvarjala z atletiko. Njen talent je opazila razredničarka, ki jo je v tretjem razredu prijavila na mnogoboj, na katerem je osvojila tretje mesto. Starši so jo pozneje skupaj s sestro Niko vpisali v Atletski klub Brežice in ju trikrat tedensko iz Sevnice, kjer so takrat stanovali, vozila v Brežice na trening. Pot jim je vzela precej časa pa tudi poceni ni bila, zato so se pred enajstimi leti vsi preselili v Dobovo, dve leti pozneje pa v občinsko stanovanje v Brežicah. Danes ne živijo več tam; letos so kupili hišo v naselju Podgračeno. Leja ima poleg sestre Nike še starejšo sestro Tejo in mlajšega brata Anžeta.

Še danes je hvaležna za vso podporo staršev. Ko so ji zdravniki potrdili gluhost, je mama Vesna pustila službo in se ji posvetila. »Spominjam se, kako sva z mamico po šoli popoldneve presedeli za knjigami, slikanicami in se učili. V šoli sem težko sledila pouku, ker nisem dobro slišala. Žrtvovala je svoj čas zame in za to sem ji iz srca hvaležna.«

Shajali so samo z eno plačo. Živeli so skromno, a so bili med seboj vedno zelo povezani. Prebrodili so tudi težko obdobje, ko je oče Iztok pred leti zbolel in pristal na bolniški. Je namreč močen astmatik in ima že od rojstva težave s pljuči. Trenutno mu deluje le še 43 odstotkov pljuč, zato vsak mesec vzame posebna biološka zdravila. Vesni ni preostalo drugega, kot da se je pred sedmimi leti vrnila v službo; danes dela v TPV-ju v Brežicah.

Iztok pa se je specializiral za atletskega trenerja. Leja in Nika sta se pod njegovim mentorstvom razvili v atletinji svetovnega kova. Nika je letos v teku na 100 m z ovirami nastopila na svetovnem prvenstvu na Madžarskem, Leja pa istočasno na Poljskem. »Moja želja je, da se v sedmeroboju kvalificiram na evropsko prvenstvo slišečih in da bi z Niko prvič skupaj nastopili na velikem tekmovanju,« o načrtih pove Leja, ki se v mnogoboju želi približati tudi državnemu rekordu slišečih.

Oče jo opisuje kot precej trmasto in nepopustljivo. V primerjavi z nekaterimi drugimi gluhimi tekmovalkami ima dober občutek za orientacijo v prostoru. Po njegovem mnenju ima še veliko rezerv za napredek. Leja, ki je končala srednjo frizersko šolo, nato pa še srednjo šolo za modno oblikovanje, pravi, da je šport njeno življenje. Kot vrhunska športnica je zaposlena na Finančni upravi Republike Slovenije, da lahko neobremenjeno trenira. Za njo je zelo naporna sezona, zato v naslednjih dneh načrtuje dopust, da si napolni baterije za nove izzive.

Članek je bil objavljen v septembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Rok Nose