DL: Stoletnica Ana Škof - Hvaležna je za vse dobro

25.11.2023 | 18:40

Ana Škof iz Tomažje vasi kar ne more verjeti, da je na tem svetu že sto let. A pri tej častitljivi starosti, zaradi katere je zdaj najstarejša škocjanska občanka – pa tudi na širšem dolenjskem koncu stoletnikov ne mrgoli – ne životari, ampak ima prav lepo, mirno življenje v krogu svojih najbližjih: sina Jožeta, snahe Jožice ter vnukinj Katje in Polone.

Hvaležna je za vse lepo in dobro v življenju, čeprav seveda ni manjkalo tudi hudega, trpljenja in raznih preizkušenj, o katerih brez težav spregovori – ima še zelo dober spomin. A vse je z vero, dobro voljo in s humorjem nekako premagovala.

Ana je klena stoletnica. Ob našem obisku nas pričaka lepo urejena v kuhinjskem kotu s časopisi za mizo, saj ji branje krajša čas. Začne s svojim otroštvom v Šentjerneju, kjer je njena družina živela v najemniški hiši v Šmalčji vasi. Bilo je osem otrok, skupaj s sestro dvojčico Marijo sta bili 4. oz. 5. po vrsti. Do tretjega razreda je Ana hodila v šolo v Šentjernej, potem pa zaradi selitve v Šmarjeto.

»Najtežje je bilo, ker sem tako zgodaj izgubila mamo Marijo; imela sem šest let, najmlajši brat pa pol leta. Oče Evgen je ostal vdovec in nikoli več se ni poročil. Skrbel je za osem otrok, ni bilo lahko,« pripoveduje. Oče je bil k sreči izučen kovač, tako da je služil, saj kake zemlje niso imeli. Tudi pozneje ne, ko ga je leta 1933 zaposlil Ulm, graščak posestva na Klevevžu, in so se preselili tja.

ZAJELI SO JO DOMOBRANCI

Ana se še kako spominja druge svetovne vojne, saj je njihovo družino močno prizadela. Najprej sta bila v Nemčijo internirana brata Anton in Evgen, ki sta v Beogradu obiskovala kovaško šolo. Štiri leta sta bila vojna ujetnika. »Antona je rešil prijatelj, vrnil se je grozno suh, kot okostnjak, Evgen je ostal v Nemčiji in tam pozneje umrl,« pripoveduje Ana, ki so jo leta 1944 skupaj s sestrico Julijano in z bratom Jožetom zajeli domobranci.

»Šli smo najprej v Šmarjeto, pred odhodom v Nemčijo smo bili zaprti en dan v Beli Cerkvi, en mesec v Novem mestu, nato pa še v Ljubljani. V Nemčijo so nas peljali s tovornjaki do Beljaka, potem pa z vlakom. Delala sem v neki kovinarski tovarni, bilo je hudo, zelo trdo delo za 22-letno dekle,« pripoveduje Ana in z žalostjo doda, da so komaj 17-letno sestrico tam ustrelili. Sama se je vrnila domov ob koncu vojne. Brat Jože, ki je bil pri domobrancih, se ni vrnil domov in Ana pravi, da je verjetno preminil nekje v Kočevskem rogu.

JOŽE »TA PRAVI«

Deset let po vrnitvi domov se je Ana pri 32 letih poročila z Jožetom Škofom iz Tomažje vasi. »Ja, nisem bila več rosno mlada. Menda mi je bil namenjen,« se nasmeje. »Jožeta sem spoznala v gostilni v Zburah, kamor sem na veliki ponedeljek odšla z očetom. Jože je sedel tam med drugimi, menda sem mu bila všeč. Naslednji dan je prišel k nam na obisk, saj sploh nisem dobro vedela, po kaj. Naš oče je bil zelo strog, a dober,« pove naša stoletnica.

Pri Škofovih, pri katerih so imeli manjšo kmetijo, so Ano lepo sprejeli. Z možem, ki je bil furman oz. konjski prevoznik in je delal v KZ v Draškovcu, sta si ustvarila družino. Najprej se jima je rodila hčerka Jelka, nato še sin Jože. Žal je hčerka že devet let pokojna – posredi je bila huda bolezen –, kar je Anina večna bolečina.

DELALA V ISKRI

Ana ni bila »le« gospodinja, čeprav je bilo veliko dela tudi doma, saj so imeli tudi nekaj živine. Leta 1964 se je kot čistilka zaposlila v šentjernejski Iskri in tam vztrajala 17 let.

»V službo sem hodila peš pa tudi s kolesom, nemalokrat v snegu in slabem vremenu, no, pozneje je vozil avtobus,« pove. Sicer pa jo na službene čase spominja lep lestenec, ki ga je dobila v dar ob upokojitvi in ga imajo še zdaj v kuhinji. Z veseljem ga pokaže. Na stara leta je k sebi vzela tudi očeta, ki je ostal sam, in je lepo skrbela zanj.

OBOŽUJE PRAŽEN KROMPIR

Ani, ki je že 41 let vdova, je pravzaprav zdaj, na stara leta, še najlepše. Sin Jože z družino lepo skrbi zanjo. Ima svojo sobo in kopalnico, sama se še uredi in obleče, frizerka pride na dom, ima pa tudi pomoč. »Volja je, telo vedno ne uboga,« odkrito pove stoletnica, ki skoraj ne potrebuje zdravnika. Ima le zdravila za visok krvni tlak, včasih vzame kaj za boljši spanec, težje pa zadnje čase hodi. Do pred kratkim si je še sama preoblekla posteljo.

Tudi covid ji ni prišel do živega. »Dvakrat sem se cepila, pa sem ga vseeno dobila, a sem ga k sreči prebolela brez težav in posledic,« veselo pove. Očitno je odporna, kar ob skromnem in trdem življenju niti ni čudno.

Pri hrani ni izbirčna. Snaha Jožica, ki slovi po peki izvrstnih slaščic, pove, da so Ani ljube jedi na žlico. Najraje ima enolončnice, ješprenj, fižolovo juho, stročji fižol pa pražen krompir. Tega bi jedla kadar koli.

MOBI NI NEZNANKA

Stoletnica, ki še uporablja tudi mobilni telefon, si čas krajša z veliko stvarmi. Rada bere časopise, brez televizije tudi ne more. Ves dan jo ima vključeno, spremlja novice, vreme, zelo rada gleda tudi turške nadaljevanke. »Tam je vedno kaj zanimivega,« se nasmeje. Zelo rada tudi poseda na sončku pred hišo, družbo ji dela mucka. Seveda se razveseli kakega obiska, zlasti svojih bližnjih, med drugim štirih vnukov in dveh pravnukov.

Ti niso manjkali niti na praznovanju njenega 100. rojstnega dne, ko so se vsi zbrali v domači gostilni Rorman, harmoniko pa je raztegnil znani muzikant Slavko Frančič. Za presenečenje je poskrbel upokojeni operni pevec Zdravko Perger, ki ji je zapel Zdravljico, na njeno željo pa še Kje so tiste stezice. Čestitali so ji mnogi, tudi škocjanski župan Jože Kapler pa predstavniki Rdečega križa, upokojenskega društva idr. Na Ano niso pozabili niti vaščani – postavili so ji rožico s številko 100 in druženje z njimi ji je ostalo še posebej v lepem spominu.

Ani so bližnji ob jubileju uredili tudi slovesno mašo v Beli Cerkvi, kjer ji je župnik Jože Nemanič povedal marsikaj spodbudnega. Tudi sicer jo doma redno obiskuje, kar slavljenki veliko pomeni. Maše sicer spremlja po televiziji.

In ko stoletnico na koncu povprašamo klasično vprašanje, kaj je za recept za dolgo življenje, se nasmeje: »Vse naj bo zmerno, skromno in pošteno. Pa deci cvička na dan.«

Članek je bil objavljen v oktobrski tiskani številki Dolenjskega lista

L. Markelj