DL: Naročnik meseca - S planinci je obredel vse vrhove

28.11.2023 | 12:30

Ivan Kozole je naročnik Dolenjskega lista že od leta 1970. (Foto: P. Perc)

Ivan Kozole je bil rojen v Dobravi pod Bohorjem leta 1941, in sicer kot četrti med petimi otroki; živa sta še on in sestra. Zarosijo se mu oči, ko ga vprašamo, koliko bratov in sestra še živi ter ali je med njimi tudi njegova zakonska družica. Ivanu in njegovim se je lani namreč zgodila tragedija – v le petih mesecih je izgubil dva brata in ženo. Maja je v 73. letu umrla žena Mihaela na Onkološkem institutu, najstarejši brat Drago je zatem tudi umrl za rakom, za brata Lada, ki je 20 let hodil na dializo, pa je bil usoden infarkt.

Ivan je po osnovnem poklicu rudar, penzijo pa je dočakal v Celulozi, kjer je delal več kot 30 let. Pri vojakih v Petrinji je namreč hudo zbolel v zelo mrzlem decembru 1962 – na terenu je delal v »pontonjeriji« (gradnja mostov). Zdravili ga niso niti ga iz JLA niso nič prej spustili domov, ampak šele po slabih dveh letih.

Ko je šel iskat zdravniško spričevalo na Senovem, kjer je pred vojsko delal pol leta v rudniku, ga ni dobil, ker mu je dr. Malovašič povedal, da je imel suho vnetje rebrne mrene, da se mu je mrena prirasla na rebra, ker bolezen ni bila zdravljena. Zdravnik mu je rekel, da ni več sposoben za fizično delo, ampak za lažje, v zaprtih prostorih. Sedem tednov je bil na zdravljenju v bolnišnici v Novem mestu, kjer ga sicer pozdravili niso, se je pa okrepil, ker je prej, zaradi bolezni, močno shujšal. Potem je pa prišel račun za zdravljenje, ker ni bil zavarovan ...

Ker v senovskem rudniku za invalida ni bilo dela, ga je poiskal v Celulozi. 10 let je bil papirničar. Nato je bil referent za socialno zavarovanje in zadnji dve leti na obračunu OD. Seveda se je moral za nova delovna mesta prekvalificirati; končal je tudi papirniško in ekonomsko šolo.

In zakaj se je odločil leta 1970, da postane naročnik Dolenjskega lista? »Imel sem garsonjero na Vidmu in sem bil še sam. Dolenjski list sem poznal, ker so ga imeli doma že starši; vedno sem v njem našel kaj zanimivega. Še zdaj najprej prelistam prvo stran, nato drugo, nato lokalne informacije ter potem pota in stranpota oz. črno kroniko. Na koncu pa še zanimivost na zadnji strani,« pojasnjuje Ivan Kozole. Rad prebere tudi Dolenjske novice in prilogo Živa.

Ima tri otroke; Boštjan je doma, Andrej se je oglasil v lepo urejeni hiši nad Senovim med najinim pogovorom, na obisk k očetu pa redno prihaja tudi hči Simona. Ivan nima sreče z zdravjem. Leta 2015 je imel lažji infarkt, nekaj časa ni govoril niti videl. Poldrugi mesec je bil v bolnišnici v Novem mestu. Takrat so tam ugotovili, da ima tumor hipofize. Zaradi obrabe kolena so za njim že tri operacije v Brežicah, četrta pa ga čaka v Valdoltri.

Sadovnjak okrog hiše je prej, ko še ni bilo težav z zdravjem, obdeloval z ženo. Rad ima doma pridelano sadje in vrtnine. S PD Senovo je prehodil vse glavne vrhove po Sloveniji. Z ženo sta bila vedno rada v dobri družbi, velikokrat sta šla na sprehod na Bohor, ki ga pozna kot svoj žep. Tudi sin Boštjan je zaprisežen planinec.

Članek je bil objavljen v septembrski tiskani številki Dolenjskega lista

P. P.