DL: Aleksandar Hemon v Novem mestu - Tudi o že pozabljenem otroškem nasilju

4.2.2024 | 18:50

Aleksandar Hemon v Gogi (Foto: I. Vidmar)

Gost kavarne novomeške založbe Goga je bil verjetno ta čas svetovno najbolj uveljavljen pisec z območja nekdanje Jugoslavije, ameriško-bosenski pisatelj Aleksandar Hemon. Pri Gogi je pred kratkim izšel po Vprašanju Bruna že drugi prevod enega izmed njegovih romanov, napisanih v angleščini, Tole ni zate, kar je bila imenitna priložnost za pogovor z njim.

Z Aleksandrom Hemonom se je v do zadnjega kotička napolnjenem atriju knjigarne Goga pogovarjal slovenski pisatelj Goran Vojnović, sicer njegov bližnji sorodnik in tudi Gogin avtor. Pogovor je speljal, kot sta ugotovila sogovornika, v ameriškem slogu, tako da je bila osrednja pozornost posvečena knjigi in zgodbam v njej, na koncu pa sta slog pogovora le približala kraju dogodka, Evropi, in spregovorila tudi nekaj besed o aktualni politiki in vojnah, ki ta čas divjajo v svetu.

Roman Tole ni zate je spomenik nekemu času, nekemu kraju in ljudem, ki so takrat tam živeli. Je kolaž spominov Aleksandra Hemona na njegovo otroštvo v Sarajevu. Veliko nasilja je v teh spominih, medvrstniškega in tudi nasilja odraslih nad otroki, ki so po njihovem mnenju storili kaj napačnega. Ampak takrat je bilo to nekaj običajnega. Da mu je prijatelj vzel policijski avtomobilček in z njim naredil, kar s policijskimi avti delajo v ameriških akcijskih filmih, ter ga potem zakopal v grob v parku, je mali Saša hitro pozabil, prej kot njegova mama, ki ga je poslala v park izkopat štirikolesnega mrtveca, ki ga on tudi po dolgem iskanju ni več našel.

Tudi o tem, kako mu je oče, ko je po nekem tepežu v šoli prijokal domov, povedal, da gre lahko v šolo in uredi stvari, a ne bo mogel tja hoditi vsak dan, tako da je boljše, da te stvari fant uredi sam. Zato se je Saša v šoli tako kot večina njegovih vrstnikov veliko tepel.

Tole ni zate je knjiga, ki človeka zvabi v razmišljanje o nekem že skoraj pozabljenem času, o svetu, ki ga današnji otroci in današnji starši ne razumejo. Tudi tistega Sarajeva ni več. Aleksandar Hemon ga je zapustil, ko je šel v ZDA izkoristit štipendijo in se je med študijem v njegovem mestu začela vojna. Ostal je na drugi strani velike luže, se, ko je od hiše do hiše zbiral prostovoljne prispevke za Greenpeace, naučil razmišljati in sanjati pa tudi pisati v angleškem jeziku. Postal je ameriški pisatelj, Američani so ga sprejeli in priznali. Danes je profesor na Univerzi Princeton, kjer predava kreativno pisanje. Ni pa svetovno najbolj znan sorodnik Gorana Vojnovića. No, bil je do nedavnega in bo spet, a trenutno ni. Kako je s tem, je Goran Vojnović pojasnil že v uvodu v pogovor: »Saša je bil do nedavnega moj najslavnejši sorodnik. Saša je mamin mrzli bratranec. Potem pa se je očetov mrzli bratranec odločil, da bo organiziral evropsko prvenstvo v seksu …« Na to pa je Aleksandar Hemon odgovoril, da je bil to njegov častni poraz, in pogovor o drugih stvareh je lahko stekel.

Zanimivo je, da bosenski pisatelji, ki so svojo novo domovino našli na zahodu in pišejo v angleškem ali francoskem jeziku, svojih del v svoj materni jezik ne prevajajo sami, ampak to delo zaupajo prevajalcem. Aleksandar Hemon je to celo poskusil, a prevod je bil katastrofalen, zato je hitro odnehal. Zanimivo je tudi, da njegova dela prevajajo posebej v hrvaščino, srbščino in bosanščino. Kot je povedal, ob pregledu prevodov v srbščino in hrvaščino običajno nima pripomb, ko pa je pregledoval sicer odličen prevod v bosanski jezik, pa je vnesel vanj kar 5.000 popravkov in pripomb, da je zvenelo, kot si je želel.

Spregovoril je tudi o svojem vračanju v Sarajevo. »Najprej sem se v Sarajevo vračal zaradi nostalgije, srečanj s prijatelji in obujanja spominov. Po enem tednu so se prijatelji vrnili k svojim opravilom, vsega je bilo konec in lahko sem se vrnil domov. Potem sem videl, da moram, ko pridem v Sarajevo, delati še kaj drugega. Spoznal sem ljudi, ki jih prej, ko sem še živel v Sarajevu, nisem poznal, saj so bili še otroci, danes pa z njimi veliko in odlično sodelujem. Na primer z Damirjem Imamovićem (glasbenikom in skladateljem, pevcem sevdalink) in še nekaterimi. Ko je delo končano, pa se dobim s prijatelji in tako v Sarajevu lahko preživim dlje časa,« o vračanju v rodno mesto pripoveduje Aleksandar Hemon.

Pisanje je njegov poklic, pravi, in ne terapija, kot ustvarjalni proces razumejo nekateri. Ne more si privoščiti, da bi čakal na idealne razmere za pisanje, ampak piše kadar koli in kjer koli. Ko poleti zaradi vročine življenje obstane, se sleče do pasu in kot kakšen boksar na treningu ves v znoju tolče po tipkovnici. Čisto filmsko.

Glede na svoje ukrajinske korenine Aleksandar Hemon na svoj način doživlja to, kar se danes dogaja v svetu. »Na to gledam na več načinov. En način so splošna moralna načela, ki pravijo, da genocid ni v redu. Vojno v moji Bosni sem gledal po televiziji, in ko zdaj gledam posnetke iz Ukrajine in Gaze, to v meni obudi spomine. Moj dedek in babica sta pela ukrajinske pesmi in na svečanostih kulturnega društva Tarasa Ševčenka v Banjaluki v kulturnem domu nosila ukrajinsko nošo. Moji starši so med vojno skozi Hrvaško odšli v Kanado, kjer živijo še danes. Oče je s sabo vzel dva notna zvezka. V enem so bile jugoslovanske pesmi, na primer sevdalinke, v drugem pa ukrajinske pesmi, ki so jih peli v društvu Tarasa Ševčenka. In to zdaj v Kanadi igra na harmoniko. Vse te pesmi pojejo zdaj tam. Nekoč so brez prekinitve peli osem ur, dvakrat celoten repertoar. To je zelo pomembno pri tem, ko si odgovarjam na vprašanje, kdo sem jaz. Ko je bil leta 1991 v Bosni popis prebivalstva, sem se izjasnil za Ukrajinca, ker sem bil privrženec načela, da se mora povečati število vseh manjšin, načela, da več ko je manjšin, boljši sta država in družba. Popisovalka je mislila, da se zafrkavam. Istega leta sem bil v Ukrajini na neki poletni šoli ravno v času puča v Moskvi, v času, ko je Sovjetska zveza razpadala. Pričakovali smo, da bodo k nam prišle sovjetske enote, da zadušijo, kar se je dogajalo. Pa niso. Ko je bilo jasno, da je državni udar propadel, je Ukrajina 24. avgusta razglasila neodvisnost. Ta dan sem bil pred stavbo ukrajinskega parlamenta, ko so po razglasitvi prišli ven z ukrajinsko zastavo. Tudi zato je zame vse, kar se dogaja v Ukrajini, zelo pomembno in me zelo prizadene,« je ob koncu pogovora povedal Aleksandar Hemon.

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

I. Vidmar