DL: Portret tedna - Marjan Dragan

30.3.2024 | 15:00

Prijazna beseda je moja moč. To je življenjsko vodilo Marjana Dragana, od začetka leta upokojenega policijskega inšpektorja in predsednika Policijskega veteranskega društva Sever Dolenjska in Bela krajina, in njegove družine. »Pogovor je ključ za reševanje vseh težav. Vedno sem bil odprt za komunikacijo in pomoč, zato verjetno tudi v postopkih nikoli nisem bil v konfliktu z ljudmi, pa čeprav sem služboval po Dolenjski, Beli krajini in Posavju,« meni Dragan.

Odraščal je v Štatenberku, gručastem naselju v Štatenberški dolini nad reko Raduljo, ki ima bogato zgodovino, saj je mimo njega vodila že rimska cesta proti Mokronogu. Draganovi so bili gostoljubna družina in pri njih doma so se spotoma pogosto ustavili tudi miličniki, mlademu Marjanu so bili všeč, pa ne le uniforme, ampak predvsem njihovo poslanstvo pomagati ljudem, ki to potrebujejo. »Že takrat sem si rekel, da bi tudi želel opravljati ta poklic, a je nekako po končani osnovni šoli v Mokronogu prevladala odločitev, da čim prej pridem do svojega denarja. Tako sem končal poklicno kovinarsko šolo v Novem mestu in se zaposlil v trebanjskem Trimu. Nato sem odšel na služenje vojaškega roka in v šolo rezervnih častnikov na vojaško akademijo v Zagrebu, nato pa v vojašnico Planinske brigade v Kranju,« pripoveduje.

Po vrnitvi domov se je začela Marjanova policijska pot. Opravil je šolanje za miličnike v Ljubljani in leta 1985 prišel na Policijsko postajo (PP) Novo mesto, leto kasneje pa na PP Dolenjske Toplice, kjer je služboval do leta 1990. »Bili smo majhen, a zelo homogen kolektiv. Pokrivali smo veliko območje, na katerem se je dogajalo veliko stvari, zato si moral biti samostojen, odgovoren in imeti znanje. Tam sem se veliko naučil, dobil veliko izkušenj in celovit vpogled v delo,« doda. Po vrnitvi v Novo mesto je napredoval v vodjo varnostnega okoliša in prevzel območje Šmarjeških Toplic, Bele Cerkve in kasneje še krajevne skupnosti Otočec. »To obdobje je bilo zelo pestro, saj so dejavno potekale priprave za slovensko osamosvojitev in se je zgodila tudi vojna za Slovenijo. Na gradu Otočec so redno potekala srečanja pripadnikov slovenske in hrvaške politike, ki so včasih trajala tudi več kot 12 ur. Šlo je za zelo občutljiv čas, ki je bil zahteven z varnostnega vidika. Treba je bilo imeti veliko strpnosti in znati umirjati strasti, da se ni zgodil kakšen incident,« pripoveduje in doda, da je bil Otočec tudi sicer zelo zanimiv za delo, saj je bil velika tranzicijska točka, za katero so vedeli tako v Beogradu kot v Münchnu.

Dragana, ki bo avgusta letos dopolnil 60 let, na čas okoli osamosvojitve Slovenije vežeta tudi Zveza policijskih veteranskih društev Sever, ki je bila leta 1994 ustanovljena prav v Novem mestu, in Policijsko veteransko društvo Sever Dolenjska in Bela krajina, v katerem se mu letos izteka drugi mandat predsedovanja. Društvo, ki deluje od leta 1999, šteje 450 članov, to so predvsem policisti, rezervni policisti in drugi delavci policije ter državljani, ki so dejavno sodelovali pri dejavnostih za zaščito demokratičnih procesov v Sloveniji s preprečitvijo t. i. mitinga resnice v Ljubljani leta 1989 in v vojni za Slovenijo leta 1991.

Pred prehodom v novo tisočletje je Dragan dokončal študij na Fakulteti za varnostne vede v Ljubljani in diplomiral s področja verbalne in neverbalne komunikacije. Ni se vrnil na Dolenjsko, ampak je 23 let služboval v Metliki kot policijski inšpektor. »Ta čas je zaznamoval vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in tri leta kasneje v schengensko območje. Od nas se je zahtevalo in pričakovalo, da bo varovanje južne meje opravljeno strokovno in odgovorno, kar nam je tudi uspelo,« poudari in doda, da so pri tem dobro sodelovali tudi z lokalno skupnostjo. Tu je leta 2022 tudi končal svojo operativno pot, zadnje leto do upokojitve pa je bil vodja delovne skupine za promocijo zaposlovanja v policiji na Policijski upravi Novo mesto.

»Delo, ki sem ga opravljal, sem imel res rad, a je na drugi strani zahtevalo tudi veliko odrekanja. To pač moraš vzeti v zakup. Zelo sem ponosen na svojo družino – ženo Magdo ter hčerki Majo in Manco, ki so mi z veliko razumevanja in podpore vedno stale ob strani. Še posebej pa takrat, ko sem se bojeval s hudo boleznijo in jo tudi premagal. Smo zelo povezani,« poudarja Marjan, ki je pred slabima dvema letoma postal tudi dedek. Osrečilo ga je še eno dekle. Čeprav živi v Novem mestu, kjer družno obdelujejo tudi velik vrt in sadovnjak, tako da so, vsaj kar se zelenjave in sadja tiče, skoraj samooskrbni, je še vedno tesno povezan z rodnim krajem in celotnim Trebelnim. Tamkajšnji gozdovi so več kot odlični za njegov hobi – gobarjenje, tam ima čebelnjak in zidanico, je pa tudi lovec in član LD Trebelno. »Vsi imamo radi naravo in nismo navdušeni nad kakšnimi velikimi mesti. Seveda brez morja ne gre in se vedno znova vračamo v hrvaško Dalmacijo. Kadar nismo tam, pa si jo pričaramo s kakšno večjo sliko,« pove z nasmehom. In pred njo je nastala tudi zgornja fotografija.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič