DL: Neverjetne zgodbe negovskih čelad - O kurah, Titu, ropu stoletja in mafiji

18.4.2024 | 14:40

Arheolog Borut Križ ob treh negovskih čeladah. Novomeška je v sredini.

Besedna zveza »imeti zgodbo« je danes zelo priljubljena. Ne le knjiga, celo vino in klobasa morata imeti zgodbo, da se prodata. Vsaj tako pravijo. Tri čelade, ki so jih razstavili v Mali dvorani Dolenjskega muzeja, bi se, če bi imele človeške lastnosti, temu lahko le smejale. Kajti one res imajo zgodbe.

Razstava Skrivnostne poti negovskih čelad je nekaj posebnega. Je arheološka razstava, a je na razstavi arheologija v drugem planu. Osrednji predmeti razstave so tri negovske čelade. Negovske se imenujejo po kraju Negova na obrobju Slovenskih goric, kjer so na začetku prejšnjega stoletja našli na kupu 26 čelad. Ta tip čelad danes, ne glede na to, ali so najdene v Italiji, Avstriji ali kje drugje, strokovnjaki imenujejo negovske čelade. Bojevniki so jih uporabljali sorazmerno kratek čas v četrtem stoletju pred našim štetjem.

»Te čelade so bile tudi že v tistem času zelo pomembne, saj jih ni imel vsak. Nosila jih je le bojevniška elita tistega časa. To je čas železne dobe, halštatsko obdobje,« o zgodovinskem pomenu negovske čelade pove kustos Dolenjskega muzeja in eden od soavtorjev razstave, arheolog Borut Križ. Na razstavi je na ogled tudi več drugih predmetov iz istega časa, od nakita do orožja, orodja in keramičnih posod, a v ospredju so sodobne zgodbe razstavljenih čelad, ko so bile po skoraj 2.500 letih v zemlji znova odkrite. Vsaka ima svojo. Tri čelade so bile izkopane na treh različnih krajih in jih hranijo v treh različnih muzejih, ki so sodelovali pri pripravi razstave – Medobčinskem muzeju Kamnik, Narodnem muzeju Slovenije in Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Njihove zgodbe so neverjetne.

Zgodba novomeške čelade – rop stoletja

Novomeška čelada je ležala v izjemno bogatem knežjem grobu, odprtem leta 1968, na gomilnem grobišču Kandija. Med 54 predmeti, ki so bili priloženi v grob, so bile med drugim tudi tri kovinske posode, dve figuralno okrašeni situli in narebrena cista. Ko so predmeti prišli z restavriranja, so jih zaradi prostorskih težav razstavili kar v spodnji dvorani današnje Galerije Dolenjskega muzeja. Razstava dragocenih najdb iz Kandije je pritegnila pozornost ne le številnih arheoloških strokovnjakov, tudi tujih, ampak še marsikoga drugega. Italijanske mafije, na primer.

Bila je nedelja, 20. julija 1975. Vroča poletna noč. Naslednji dan, v ponedeljek, je bil muzej zaprt, v torek pa je bil praznik, dan vstaje slovenskega naroda, dela prost dan, ko je bil muzej prav tako zaprt. Roparji so to izkoristili in v noči na ponedeljek skozi okno vdrli v Dolenjsko galerijo ter spraznili vitrine. Pustili so lončevino in tudi kopijo bronastega oklepa, odnesli pa, kot je tedaj poročal Dolenjski list v članku z naslovom Tatvina stoletja na Dolenjskem: »jantarne in bronaste zapestnice in ogrlice, fibule, steklene bisere, jantarne jagode, bronasto čelado negovskega tipa, na kateri se pozna devet udarcev z bojno sekiro, bronasto narebreno cisto in štiri situle«.

Tako je o ropu stoletja poročal Dolenjski list.

Da nekaj ni v redu, je že v ponedeljek opazil hišnik Mirko Muhič, ki je stanoval v muzeju. Miličniki so se takoj lotili dela in v travi našli orodje, ki so ga očitno pri vdiranju uporabili roparji in ni bilo jugoslovanske izdelave.

Tedanji prvi novomeški arheolog Tone Knez je obvestil vse muzeje po svetu, če bi se pri njih morda pojavil kateri izmed ukradenih predmetov, pri čemer mu je šlo zelo na roke tudi to, da je le teden dni prej v muzeju na novo zaposleni mladi arheolog Danilo Breščak za svojo prvo službeno nalogo pregledal in uredil fototeko vseh v Dolenjski galeriji razstavljenih predmetov.

Tretja srečna okoliščina je bila, da sta v noči vloma mlada zakonca z majhnim otrokom, ki sta stanovala v bližini pod Kapitljem oziroma pod sedanjo škofijo, še bdela, ker je otrok jokal, in imela odprto okno. Opazila sta sumljive avtomobile z ugasnjenimi lučmi in motorji, ki so se peljali v dolino proti hotelu Metropol. V duhu družbene samozaščite ozaveščena občana sta na enem izmed avtomobilov v siju lune razbrala registrsko številko. Zapisala sta jo na kartonsko škatlo, ki sta jo pozneje sicer vrgla v smeti.

Naslednji dan sta obiskala moževega brata, muzejskega hišnika, ki jima je povedal za rop. Jasno jim je bilo, da je lahko registrska oznaka pomembna sled, prevrnila sta posodo za smeti, našla škatlo z zapisano oznako in jo zmagoslavno odnesla na bližnjo postajo milice. Dežurni miličnik si je številko zabeležil, večje pozornosti pa temu podatku sprva niso posvetili. Ker preiskava po nekaj mesecih preiskovalcev ni pripeljala nikamor, so pri italijanskih kolegih le preverili lastništvo avtomobila s tisto tablico in tako prišli na sled tatovom.

Ugotovili so, da je bil lastnik vozila, kmet Guido Verita, v dneh kraje na Dolenjskem skupaj z avtoprevoznikom Giuseppejem Baionijem. Policisti so pri obeh izvedli hišno preiskavo in pri kmetu v kleti, skrite med žitom, našli prve ukradene predmete. Rop naj bi naročil bogat naročnik, s katerim sta nekaj tednov prej muzej tudi obiskala. Po nočnem ropu so predmete odpeljali v Istro, od tam z gliserjem po morju do ribiške ladje, ta pa jih je prepeljala v Raveno.

Tu pa nastopi še četrta srečna okoliščina. Roparja nista mogla izročiti predmetov naročniku, saj je ta medtem umrl, zato sta jih shranila v zavoje in jih pustila pri različnih prijateljih, pri katerih so jih pozneje našli italijanski policisti. Doletela ju je zaslužena kazen, vprašanje pa je bilo, ali sta res ropala sama in kakšna je bila njuna resnična vloga v dobro organiziranem italijanskem podzemlju.

Vrnitev ukradenih predmetov iz Italije je bila, kot so zapisali avtorji kataloga razstave, precej spektakularna. 16. januarja 1976 je vozilo z arheološkimi najdbami iz Ravene do državne meje spremljal avtomobil italijanske policije s prižganimi utripajočimi lučmi, od tam do Novega mesta pa slovensko policijsko vozilo na podoben način. Od 106 ukradenih predmetov so našli in vrnili 87 predmetov, 19 jih je bilo izgubljenih. Med njimi osem bronastih zapestnic, tri fibule, pet steklenih in tri jantarne ogrlice s skupno več kot 1.500 različno velikimi jantarnimi in barvnimi steklenimi jagodami. Domnevno so bili ti predmeti uničeni, že prodani, izgubljeni ali pa celo uporabljeni za plačilo sodelavcev roparjev.

Od kokoši do Tita

Precej sveta je videla in marsikaj doživela tudi kamniška čelada, najdena v Vrhpolju pri Kamniku. Tam je kmetu Kregarju med oranjem njive vsako leto nagajal neki kamen, pa se je odločil, da ga bo odstranil. Pod njim je našel grob z negovsko čelado, dvema sulicama in sekiro. Čelada, ki je bila še najbolj podobna loncu, se mu je zdela uporabna. Vkopal jo je v tla sredi dvorišča in vanjo natočil vodo, da so kure lahko pile. Je pa v Kamniku živel tudi živinozdravnik Josip Nikolaj Sadnikar, ki je bil vnet zbiralec starin. Ko je prišel h Kregarju pozdravit bolno kravo, je opazil zanimiv lonec, iz katerega so pile kure, in mu je bilo takoj jasno, za kaj gre. Namesto plačila za rešitev krave je domov odnesel dragoceno negovsko čelado in jo uvrstil v svojo zbirko.

Predsednik Tito na gradu Grm, ko so mu podarili kamniško čelado.

Vendar se s tem zgodba šele dobro začne. Leta 1958 je bila v Novem mestu velika slovesnost ob odprtju avtoceste bratstva in enotnosti, ki jo prišel odpret sam predsednik Tito. Novomeški politični funkcionarji so mu ob tej priložnosti hoteli podariti nekaj dragocenega, na primer kak zgodovinski predmet. Negovska čelada, kakršno so videli v Narodnem muzeju, se jim je zdela nadvse primerna. A jim je v Narodnem muzeju niso hoteli prodati, saj muzejski predmeti pač niso na prodaj, muzej pa ni trgovina. So jim pa tam namignili, da ima zelo podobno čelado neki zasebni zbiralec v Kamniku in da bi jim jo on morda lahko prodal. Pa so šli k Sadnikarju, ki njihove ponudbe ni mogel zavrniti. Kdo bi si pa upal zavrniti ponudbo za prodajo nečesa, kar hočejo neki visoki novomeški politični komisarji podariti tovarišu Titu, ki je sredi petdesetih let užival status božanstva?

Tako je Tito prišel do negovske čelade, ki je danes v Muzeju Jugoslavije v Beogradu in je del nasledstvenih pogajanj. Pa Sadnikarju čelade niso kar vzeli. Čez leta je povedal, da so jo pošteno plačali. Zanjo in za viteški meč je postavil ceno 300.000 dinarjev, samo za meč 250.000 dinarjev, današnjih 6.364 evrov. Več si zanjo ni upal zahtevati, da ga ne bi razglasili za buržuja. Tito je čelado dobil v roke 23. novembra 1958 na gradu Grm v Novem mestu. V Kamniškem muzeju danes hranijo njeno kopijo, ki je tudi na razstavi v Novem mestu.

Pribita na lesen kip na vodnjaku

Še najmanj pompozna je zgodba čelade s Kope nad Kompoljami, ki je bila od treh sicer najdena prva in je danes del arheološke zbirke Narodnega muzeja v Ljubljani. Leta 1819 so jo našli kmetje v gozdu skupaj z drugimi deli opreme in skeletom bojevnika, ki jo je nosil. Najdbe so prinesli v dolino, čelado pa so nabili na glavo lesenemu kipu, ki je krasil vaški vodnjak.

»Z žeblji so jo pribili in čelada ima še danes luknje od teh žebljev. Čelado so pozneje našli arheologi, jo prepoznali in je tako končala v Narodnem muzeju, vendar dolgo časa niso vedeli, kje je bila najdena. Natanko 200 let po njeni najdbi, leta 2019, so na Kopah širili neko gozdno cesto in med kopanjem odkrili neke predmete. Strokovnjaki Narodnega muzeja so šli stvari pogledat in še dodatno raziskat najdišče ter odkrili predmete, za katere upravičeno predvidevajo, da sodijo v isti grob, iz katerega sta bili izkopani čelada in oprema pred dvesto leti,« zgodbo o tretji čeladi z razstave, ki danes stoji in je na ogled v Mali dvorani Dolenjskega muzeja, predstavi Borut Križ. To je o tisti čeladi, ki so jo novembra leta 1958 hoteli za Tita kupiti novomeški občinski funkcionarji, pa jim je niso hoteli prodati.

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar