DL: Boštjan Kavčič, akademski kipar - Kamen je usodno neizprosen

21.4.2024 | 14:00

Kavčič na mednarodni koloniji v Monoštru na Madžarskem (Foto: Feri Gerič)

Akademski kipar Boštjan Kavčič, Tolminec po koreninah, duši in srcu, se je pred desetimi leti z družino preselil na zapuščeno posest v belokranjske Rodine, kamor ga je zvabila narava, na samo, med travnike in gozdove, h kamnu. Z ženo in s tremi otroki so z naravnimi materiali obnovili zapuščeno kmetijo in hiško. Vse na roke. Izjemen umetnik, ki se mu je spoštljiv odnos do narave vtisnil v DNK, v sebi združuje veliko talentov – nekoč bobnar pri težkometalni zasedbi pa elektrotehnik, ekonomist z diplomo iz bančništva in financ, akademski kipar in magister umetnosti iz videa in novih medijev je eden najplodovitejših slovenskih kiparjev sodobnega časa. Njegove skulpture bogatijo javne in zasebne zbirke doma in na tujem.

Ustvaril je 27 javnih skulptur postavil 22 samostojnih razstav in sodeloval na 142 skupinskih razstavah od Ljubljane do Kaira. Tja je celo vrnil svojo lastno likovno interpretacijo Izide. Prejemnik univerzitetne Prešernove nagrade za kiparstvo in veliko drugih na področju ustvarjanja je zdaj prejel še Župančičevo diplomo Občine Črnomelj za izstopajoče uspehe v kiparstvu in izjemen prispevek k prepoznavnosti Bele krajine.

Boštjan Kavčič, odkar ste dom našli v Beli krajini, ta prostor bogatite tudi s svojimi skulpturami in, kot pravite, ORGanizmi.

»Poleg dveh javnih skulptur – črne človeške ribice v Jelševniku in vodnjaka v starem mestnem jedru Črnomlja, ki sem ju naredil v Beli krajini – je na Dolenjskem oz. v regiji gotovo najpomembnejše in največje delo spomenik Skupaj do samostojne države iz leta 2015, ki je umeščen v park pred Kulturnim centrom Janeza Trdine v Novem mestu. ORGanizem VI iz leta 2006 stoji pred stavbo Občine Grosuplje, na Polževem je v zasebni lasti vrsta petih monumentalnih ORGanizmov, na Senovem pa je prav tako v zasebni lasti večji ORGanizem na prostem. ORGanizmi so svetlobni stebri, so vez med jedroma vesolja in zemlje, in ko sem leta 2002 ustvaril prvega, sem odkril tehniko nizanja črt. Z leti sem jo zmojstril do te mere, da se danes zdi proces ljudem, ki me opazujejo pri delu, neverjeten. Za to tehniko so namreč potrebne popolna predanost, vztrajnost in popolna koncentracija, ki je povprečnež z današnjim slogom življenja žal ne premore več. Trenutno sem pri številki ORG CVIII 108.«

Vaš ustvarjalni opus je navdihujoč. V Narodnem muzeju egipčanske civilizacije v Kairu, v katerem danes med drugim domujejo mumije 18 kraljev in 4 kraljic, ste maja lani pripravili odmevno samostojno razstavo Vrnitev boginje Izide. Kakšni pa so spomini na vašo prvo Izido?

»V naravi sta svetloba in voda ključna za nastanek življenja, zato sem skušal ta moment izraziti v kipcu. Nastala je prva Izida, boginja veliko imen, večna nosilka življenja. Šlo je za zlitje izkušenj 25-letnega kiparskega ustvarjanja v kamnu in željo, da upodobim ženski kreativni princip. Intuitivni pristop sem pozneje oplemenitil z raziskovanjem zgodovinskega motiva. Mesec dni po kreaciji sem namreč izvedel za zgodbo izginule posoške Izide in začel raziskovati likovne upodobitve zgodovinske Izide, pri tem pa odkril določene vzporednice. Tako se je pojavila ideja za vrnitev boginje v Egipt in nastanek celotnega kroga boginj z unikatnimi patinami, na katere je vplivala med drugim tudi stara egipčanska likovna tradicija. Na dveh sem na primer uporabil barvni kontrast med zlatom in lapisom lazulijem iz Tutankamonove maske. Serija Izid, zazrtih v današnji čas z vsemi civilizacijskimi izzivi, v sebi nosi kompleksno sporočilo – ključ življenja.«

Kavčič med pripravo razstave Vrnitev boginje Izide v Narodnem muzeju Slovenije (Foto: Tadej Koren)

Kakšna je vaša izkušnja razstavljanja v Egiptu?

»Predvsem je to zelo dragocena izkušnja. V velikih muzejih, kot je Narodni muzej egipčanske civilizacije v 22-milijonskem Kairu, je fascinanten ogromen pretok obiskovalcev muzeja. Med delavniki se po razstavah dnevno sprehodi okoli 3.000 ljudi, ob koncih še veliko več, in to z vseh koncev sveta. Takšnega odziva res nisem pričakoval, še manj, da bodo obiskovalce boginje tako prevzele. V Egiptu so postale prave svetovljanke. Prejel sem številne čestitke za kakovost in lepoto del, za izvirno interpretacijo in upodobitev Izide pa tudi za idejo razstave. Pri nas umetniki česa takega nismo vajeni.«

Z Izidami trenutno gostujete v Narodnem muzeju Slovenije. Ste imeli ob vrnitvi zbirke v domovino kaj težav?

»Egipt ni Evropska unija. Protokol ATA Carnet, ki med državami podpisnicami velja za začasni izvoz in uvoz blaga v nespremenljivi obliki, za Egipt ne velja. S pomočjo slovenskega veleposlaništva v Kairu in povabilnega pisma muzeja gostitelja sem si v dolgotrajnem postopku priskrbel vse potrebne dokumente, a je v praksi vse potekalo po nekih čisto svojih pravilih brez glave in repa. K sreči se je dobro izšlo, saj so vse lepotice varno prispele domov. Tudi zdaj, v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, so jim namenili imeniten prostor. Izide so postavljene v krogu, v zatemnjenem prostoru, da kot v votlini čakajo na pomlad. Izjemna osvetlitev še poudari njihovo lepoto.«

Vrniva se k vašim koreninam, na Tolminsko. Tam so se zgodili vaši prvi poskusi v umetnosti.

»Oče je bil lesni strugar in pri njem v delavnici sem se veliko preigral s kockami lesa, ki sem jih zlagal in iz njih gradil hiške. Hvaležen sem mu, da sem imel že v rani mladosti to izkušnjo dotika materiala. Poleg očetove delavnice je bila moja igralnica tudi narava med Kozlovim robom in reko Sočo. Poleti, ko smo se kopali v reki, sem pogosto nabiral prodnike različnih oblik in barv. Še danes od vsepovsod prinašam različne kamnine, ob morju pa na obali preživim ure in ure v iskanju čim bolj okroglih kamenčkov.«

Ne najdem povezave med izbiranjem vaših izobraževalnih poti in poznejšim ustvarjalnim razvojem. Kdo oziroma kaj vas je usmerjalo?

»Moja pot je bila vsekakor nenavadna in zavita. Kot mladostnik se nikoli nisem zares vprašal, kaj konkretno me zanima. Očitno je tako moralo biti, saj mi pri mojem delu pridejo prav čisto vsa znanja, ki sem jih študiral. V osnovni šoli sem najraje risal, v srednji sem se bolj kot šoli elektrotehnike posvečal ustvarjanju glasbe, v času študija ekonomije sem najraje planinaril, šele študiju kiparstva na ALUO v Ljubljani sem se povsem predal in ta strast po likovnem ustvarjanju me še ni izpustila.«

Od nekdaj ste zelo povezani z naravo, z njo živite v sozvočju, ste zelo razmišljajoč in odprt človek. Kako pa ustvarjate? Kot inženir, plansko, načrtno?

»Razmišljam s svojo glavo in tako tudi živim, z drugimi se ne ukvarjam, ker imam s seboj dovolj dela. Vodilo pri ustvarjanju mi je občutek, intuicija, ki je – generalno gledano – vedno najhitrejši in celosten impulz, tega pa nato s pomočjo izkušenj in prepletanja z logiko umestim v nove stvaritve. Delo skušam izpovedati na izčiščen, jasen in preprost način, da umetnina v sebi nosi večplastna in kompleksna sporočila.«

Kak kamen najpogosteje uporabljate in kdaj vas nagovarjajo drugi materiali?

»Kamen mi je za ustvarjanje najbližji, ker odzvanja in velja za trajen nosilec spomina. Je večen, prvobiten in samo v njem lahko izražam svoje najgloblje vzgibe. Je usodno neizprosen, saj nima tipke »razveljavi«. Zahteva odgovoren odnos. Ni šale z njim, celoten ustvarjalni proces poteka zelo zares. V kamnu beležim duh časa, ki nato v njem odzvanja v nedogled, uživam v sodelovanju z njim. S kamnom imava spoštljiv odnos v komunikaciji. Najlepše pri vsem pa je ekološka nota, saj pri ustvarjanju ne proizvajam smeti. Umetne materiale prav zaradi smetenja odklanjam. Kar se tiče vrst kamna, najraje delam v apnencu in marmorju.«

Kipar Boštjan Kavčič ob odkritju skulpture črne človeške ribice v Jelševniku (Foto: osebni arhiv)

Kaj pa orodje, s katerim rokujete, ko oblikujete umetnino?

»Rad uporabljam preverjene mašine, ki pohitrijo proces in ne odpovedo, kadar delam pri višjih temperaturah. Za tisti končni detajl pa je ključen dotik roke, ki delu vdihne nadvse pomembno srčno komponento.«

Pravite, da si zaupate in najbolj verjamete vase. Življenja si ne smetite in počnete izključno, kar vas zanima in veseli. V čem najbolj uživate, ko ne ustvarjate?

»Sem zelo radovedna duša, ki uživa v raziskovanju naravnih kotičkov našega planeta, zlasti Slovenije. Počivam, ko sem v gibanju. V hribih, gorah, ob rekah ali morju in tudi pod gladino je zanimivo. Rad pa imam zimo, tisto pravo, ko vse zaspi. Uživam, ko sem na smučeh, še zlasti na turni smuki, ki je vsakič nova dogodivščina v belem kraljestvu kristalov.«

Zelo vas privlači tudi duhovnost. V kakšni smeri?

»Vpet sem med nebom in zemljo. Svet doživljam večplastno in me le mentalni domet ne zadovolji. Vsa ta digitalizacija in robotizacija družbo vodita v brezdušnost, v kateri je en sam dolgčas. Raje opazujem naravo in živim njene cikle. Iz sebe, za sebe, za svet in od tega živeti – to je vsa umetnost. Vse stvarstvo je povezano, prepleteno – ljudje, živali, stara drevesa, kraji … vse ima svoj namen in svojo dušo. Tudi kamen. Ustvarjam z naravnimi materiali, ker odzvanjajo. Saj je fascinantno, da lahko virtualno 3D-mrežo kipca pošljemo na drugo stran planeta in jo tam natisnejo, vendar osebno takega kipca ne čutim in do njega nimam odnosa. Je gluh in mutast. Veliko bolj se moja duša nahrani na sprehodu po zasneženi pokrajini, kjer je vsaka snežinka unikatna.«

Z ženo tudi kmetujeta.

»Ja, malo kmetijo sva poimenovala Rodna jasa. Na okoli 2,7 ha imava dober hektar visokodebelnega sadovnjaka z njivo, ob kateri je rastlinjak, preostalo pa je gozd. Veliko nama pomeni zdrava, doma pridelana hrana, zato pridelujeva za lastne potrebe, kar je presežka, pa gre med prijatelje in znance. Nedopustno je, da ima Slovenija toliko neobdelane zemlje, zelenjavo pa uvažamo iz predelov sveta, kjer so prisiljeni polja namakati, da obrodijo.«

Življenje je polno motilcev. Kaj pa vas najbolj moti in jezi v teh časih, ko je rožljanje z orožjem postalo stalnica, ko javna empatija usiha in se življenje osredinja na medmrežje?

»Zahodna demokracija je ob etničnem čiščenju v Palestini kapitulirala. Zahod ne more več skriti dvoličnosti, ko dogajanje le obsoja z besedo, konkretno pa ne stori nič. Varovanje človekovih pravic je samo farsa, odvisna od interesa in koristi. Vsa zelena ekonomija je ob energiji, ki jo požreta vojna industrija in bojevanje, le pesek v oči, saj je vojskovanje neekološko. Morali bi ga prepovedati, energijo in vse sredstva pa usmeriti v vzpostavitev trajnostnega ekološkega kmetovanja.«

Kako vidite današnje mednarodno in lokalno ravnanje politike?

»Na svetovni ravni gre za novo porazdelitev moči glavnih protagonistov. Evropa bo, kot vse kaže, v tej igri potegnila kratek konec. Doma najbolj pogrešam, da država v tridesetih letih ni uspela izoblikovati skupnega nadstrankarskega interesa, tujci pa to našo slabost izkoriščajo v svoj prid. Druga težava je, da pri nas ni meritokracije – za vodjo tropa ne postavimo najsposobnejšega, ampak ravno nasprotno. Pametnim in pridnim se meče polena pod noge, vodilne položaje na državni in lokalni ravni držijo v rokah priskledniki in manipulanti. In tretji problem je, da država poje in popije več kot zasluži, živi iz pufa v puf, kar bo na koncu pomenilo hlapčevstvo brez izstreljenega naboja.«

Pa končajva pri umetnosti. Jesensko-zimski čas je čas, ko brstijo vaše ideje, ki jih začnete ustvarjati spomladi. Kaj vas v kiparstvu trenutno nagovarja?

»V dneh od zimskega solsticija se mi je rodilo nekaj idej, ki so trenutno v fazi notranjega zorenja in čakajo na pomlad. V ognju imam več želez in zaupam v realizacijo vsega, kar mi je namenjeno in je v najvišje skupno dobro. V prihodnjih letih nameravam pozornost usmeriti v balkanski kotel, v katerem se je začelo kuhati. Če se vname velika vojna, zna biti, da bo naša zadnja. Zato močno upam, da nas pet minut pred dvanajsto sreča zdrava pamet ter začnemo iskreno sodelovati z naravo in med seboj, druge možnosti nimamo.«

Članek je bil objavljen v februarski tiskani številki Dolenjskega lista

Renata Mikec