DL: Vida Čadonič Špelič - Rekel mi je, da sem tečna

25.5.2024 | 20:00

S pogovorom s poslanko stranke NSi Vido Čadonič Špelič nadaljujemo niz intervjujev z našimi poslanci, za katerimi je približno polovica mandata

Vida Čadonič Špelič je Belokranjka in Novomeščanka. Rojena je bila v  zaselku Grduni pri Balkovcih v Beli krajini, v Vinici je obiskovala  osnovno šolo, maturirala je na srednji medicinski šoli v Novem mestu,  diplomirala, magistrirala in doktorirala pa na veterinarski fakulteti v  Ljubljani. Delala je kot veterinarka na terenu in na veterinarski  inšpekciji. V politiko je vstopila pred prvimi demokratičnimi volitvami v  stranki SKD, v kateri je bila nekaj časa tudi glavna tajnica. Leta 1996  jo je dr. Janez Drnovšek povabil v vlado in ji zaupal vodenje urada za  varstvo potrošnikov, v Drnovškovi in Ropovi vladi pa je bila štiri leta  državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, potem pa devet let  direktorica veterinarske uprave in dve leti direktorica uprave za varno  hrano. Od leta 2015 do izvolitve v državni zbor leta 2022 je bila  direktorica novomeške občinske uprave.

Vida Čadonič Špelič je Belokranjka in Novomeščanka. Rojena je bila v zaselku Grduni pri Balkovcih v Beli krajini, v Vinici je obiskovala osnovno šolo, maturirala je na srednji medicinski šoli v Novem mestu, diplomirala, magistrirala in doktorirala pa na veterinarski fakulteti v Ljubljani. Delala je kot veterinarka na terenu in na veterinarski inšpekciji. V politiko je vstopila pred prvimi demokratičnimi volitvami v stranki SKD, v kateri je bila nekaj časa tudi glavna tajnica. Leta 1996 jo je dr. Janez Drnovšek povabil v vlado in ji zaupal vodenje urada za varstvo potrošnikov, v Drnovškovi in Ropovi vladi pa je bila štiri leta državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo, potem pa devet let direktorica veterinarske uprave in dve leti direktorica uprave za varno hrano. Od leta 2015 do izvolitve v državni zbor leta 2022 je bila direktorica novomeške občinske uprave.

Na volitvah 2022 je bila Vida Čadonič Špelič izvoljena za poslanko kot kandidatka stranke Nova Slovenija v 6. volilni enoti. V poslanske klopi je sedla tretjič. Prvič je prišla v državni zbor leta 1993 kot nadomestna poslanka po vstopu Krščanskih demokratov v vlado namesto Lojzeta Peterleta, drugič pa leta 2000 za pol leta prav tako kot nadomestna poslanka v Bajukovi vladi.

Poslanci so predstavniki vsega ljudstva, a vemo, da to v praksi vedno ne drži povsem in da predstavljate tudi lokalne interese. Torej, kaj ste v prvi polovici mandata storili dobrega za Novo mesto in Dolenjsko?

»Zavedam se, kje sem bila izvoljena. Na Dolenjskem in imam se za dolenjsko poslanko.«

Kaj pa korenine? Po rodu ste Belokranjka.

»Korenine imam v Beli krajini, a dejstvo je, da sem bila izvoljena v Novem mestu. Ves čas imam stike z vsemi župani, dolenjskimi in belokranjskimi. Žal sem poslanka opozicije. Pa ne da bi si želela sodelovati v tej vladi, ki jo ocenjujem, da ni dobra. Ampak žal zato, ker opozicijski poslanci lahko samo opozarjamo in zelo lepo prosimo, ne moremo pa biti soudeleženi pri odločanju. Opozarjala sem na problematiko, ki je v naših krajih zelo pereča, to je problematika otrok, ki živijo v posebnih okoljih. Mi temu rečemo romska problematika.«

Samo romska?

»Ne, ampak vseh, ki živijo v težkih socialnih razmerah, tudi otrok delovnih migrantov, na primer.«

Kako ocenjujete stanje v romski skupnosti?

»Ko govorimo o socialnem okolju, je najhuje pri Romih. In še poslabšuje se. Največji problem je, da romski otroci ne hodijo v šolo, kar v drugih socialno ogroženih skupinah ni tako izrazito. Do zdaj nismo dosegli nič konkretnega, smo pa državni zbor, predstavnike vlade in slovensko javnost s predsednico države na čelu opozorili in jim problematiko natančno predstavili. Organizirala sem, da je odbor za notranje zadeve, kamor tudi sodi ta problematika, imel priložnost priti v Žabjak in se tam srečati z vsemi, ki se ukvarjajo s tem. Obljubila sem si, da bom do konca mandata vedno na to opozarjala. V torek smo imeli sestanek s predsednikom državnega sveta. Zdaj bomo poskušali prek državnega sveta, ki bi bil lahko na neki način mediator med različnimi političnimi skupinami, doseči določene spremembe zakonodaje. Veliko sodelujem tudi z ministrstvom za zdravje. Prav ta teden mi je ministrica za zdravje obljubila, da bo ministrstvo zagotovilo denar za vzpostavitev centra za duševno zdravje otrok in mladine.«

Kje?

»Pri novomeškem zdravstvenem domu. Kot članica oziroma predsednica odbora za družbene dejavnosti pri novomeškem občinskem svetu sem s to problematiko zelo dobro seznanjena in sem jo lahko iz prve roke predstavila ministrici; ta mi je zagotovila, da bo ministrstvo financiralo center, direktorica zdravstvenega doma pa je obljubila, da bo zagotovila strokovno ekipo. Poleg tega sem ministra za obrambo prepričala, da sta naša občina in ministrstvo podpisala pogodbo o gradnji skupnega centra za reševanje. Zadeva sega sicer še v prejšnji mandat, a je nekaj časa kar stala. Minister mi je rekel, da sem vztrajna. Uporabil je sicer neki drug izraz, s katerim sva se oba strinjala.«

Kateri?

»Rekel mi je, da sem tečna. Ampak to si štejem v čast. Potem pa je rekel, da prej ko to naredi, prej bo imel pred menoj mir. Ko pride v državni zbor minister za visoko šolstvo, profesor Papič, vsakič pogledava, na kateri točki je trenutno proces ustanavljanja novomeške univerze. Ta teden mi je rekel, da je on svoje opravil, da je dal zadevo, če sem dobro razumela, naprej in da bodo to njegovi podrejeni izpeljali.«

Novo mesto je najmočnejše industrijsko središče v državi, v vrhu smo po izvozu in veliko denarja prispevamo v državni proračun, a nas Ljubljana, predvsem ko gre za infrastrukturne naložbe, vztrajno in prepogosto odriva na stran. Zadnji smo dobili avtocestno povezavo z Ljubljano, Novo mesto nima obvoznic, železnica je muzejski primerek, gradnja ceste tretje razvojne osi se odmika v neopredeljeno prihodnost, podobno je z ustanovitvijo univerze … Zakaj je to tako?

»Denar oziroma projekti, ki jih dobi neka regija, so premo sorazmerni s politično močjo ljudi, ki od tam prihajajo v Ljubljano. Ljubljana je središče, v katerem delujejo vlada, parlament in vse državne ustanove. S tem se moramo sprijazniti. Določene regije so s svojimi politično močnimi predstavniki dosegle večji preboj, kot smo ga dosegli mi. Ko smo imeli v drugi Drnovškovi vladi iz Brežic prometnega ministra Igorja Umka in iz Novega mesta državnega sekretarja Marjana Dvornika, sta, ko sta pripravljala avtocestni program, dolenjsko avtocesto postavila v ospredje in takrat so jo tudi že začeli graditi od Ljubljane proti Dolenjski. Ko je na ministrsko mesto prišel Štajerec, je prednost dobila štajerska avtocesta. Kdaj smo imeli iz Dolenjske kakšnega učinkovitega ministra?«

Imeli smo ministre, a se zdi, kot bi jim bilo malce nerodno zavzeti se za svoje kraje. Kot bi čez noč pozabili, od kod so doma. Gregor Golobič je bil politično zelo močen, a …

»Gregor Golobič je moj prijatelj. Jaz ne bi o njem rekla nič slabega. Mislim, da so bili ti fantje prekratek čas na položaju, hitro so se menjali. Za Dolenjsko se je v času Drnovškove vlade naredilo zelo veliko. Mislim, da so vsi ti fantje z našega konca na čelu z Gregorjem Golobičem naredili veliko. Drnovšek je zelo pogosto prihajal v Novo mesto. Tisto je bilo za Novo mesto neko posebno obdobje. Pa tudi za Slovenijo. Klobuk dol pred Drnovškom. Od njega naprej je bila pa ena velika revščina. Imeli smo infrastrukturnega ministra, soseda tukaj (pogovor je potekal na Glavnem trgu, op. a.), Petra Gašperšiča, a je bil na položaju prekratek čas. Težava naših vlad je, da se ministri pogosto menjajo, na dve leti ali še pogosteje. V tako kratkem času ne moreš narediti nič.«

Problem je tudi izbira slabih ministrov. Če bi bili dobri, jih ne bi menjali.

»Pa tudi vsi predsedniki vlade po Drnovšku imajo svoje pomanjkljivosti.«

Vaše področje je kmetijstvo. Tu ste najbolj doma. Kaj je narobe s slovenskim kmetijstvom?

»Tudi za kmetijstvo velja, kar sem že povedala. Ministri se menjavajo pogosteje kot na dve leti. Na strateških področjih, kot je tudi kmetijstvo, na katerem se ne zgodi nič čez noč, bi morali biti ministri dva mandata, če pa že ne ministri, pa vsaj državni sekretarji in drugi najvišji uradniki. To bi morali biti ljudje na najvišji strokovni ravni. Na mojem ministrstvu, na kmetijskem ministrstvu, sem bila zaposlena petnajst let; to je bilo tako, dokler ga ni začela razgrajevati ministrica Aleksandra Pivec, ki je bila na položaju v vladah Marjana Šarca in Janeza Janše. Bila je prva kmetijska ministrica, ki ni znala spoštovati znanja državnih uradnikov, ki so bili na ministrstvu že leta in so dobro delali pod vsemi ministri, ne glede na njihove politične barve. Od takrat naprej so kmetijski ministri eden slabši od drugega. Če pogledamo slovensko kmetijstvo bolj na splošno, so zanj značilne premajhne kmetije, ki so v povprečju dvakrat manjše od povprečnih kmetij drugod, povprečna starost slovenskega kmeta in zahtevnost obdelovalnih površin. Kmetije morajo imeti dovolj visok dohodek, da preživijo. Ker je večina slovenskih kmetij, ker so premajhne, pod to mejo, morajo ljudje hoditi še v službo, da lahko s plačo vzdržujejo kmetijo. To ni dobro. Imamo pa par tisoč kmetij, za katere upam, da lahko preživijo in bodo obstale.«

Se pa da dejavnost prilagoditi majhnosti kmetije in na manjših površinah s tako imenovano butično pridelavo, ki zahteva več dela in znanja, tudi preživeti.

»Kmetje morajo biti izobraženi in vedeti morajo, kaj delajo. Opažam, da se izobrazbena sestava na kmetijah postopoma izboljšuje. Predavam na Visoki šoli za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, na kateri imam dvanajst študentov in vsi so mi znali povedati, zakaj se izobražujejo na tej šoli. Prav vsi pravijo, da so prišli na šolo po znanje, da bodo z njim doma lahko živeli od kmetijstva. To kaže, da imamo še dovolj volje in bomo imeli tudi znanje, da ohranimo naše kmetijstvo, da bodo slovenski kmetje preživeli.«

Kako lahko naše kmetijstvo prispeva k reševanju podnebnih sprememb? Če obrnemo zorni kot in ne govorimo le o tem, kako reševanje podnebnih sprememb kmetijstvo uničuje?

»Slovensko kmetijstvo je tako majhno in butično, da je njegov prispevek k onesnaževanju planeta z globalnega vidika minimalen, vendar to ne pomeni, da se slehernik, mi vsi in tudi kmetje ne bi morali zavedati, da moramo svoj planet čuvati. Naše kmetijstvo k reševanju podnebnih sprememb lahko prispeva z znanjem, z izbiro sort, semen in rastlin, ki so manj občutljive na spremenjeno podnebje, torej na suše, mraz, vročino in tako naprej. Moraš se zavedati, da tam, kjer je nekoč nekaj dobro rastlo, zaradi vsakoletnih suš tistega ne boš mogel več saditi, ampak boš moral najti nekaj drugega. Prilagoditi je treba tudi način kmetovanja, ki mora biti čim bolj sonaravno s čim manjšo uporabo fitofarmacevtskih sredstev. Rastline, ki so manj občutljive, obstajajo. V kmetijstvu ne bo nikoli več tako, kot je bilo včasih, ko smo samo gledali, kako bomo čim več pridelali. Žal ne. Tudi pri nas se moramo prilagajati. Tisti, ki se s kmetijstvom ukvarjajo resno, morajo, da bi omilili posledice suš, razmišljati o namakalnih sistemih, nasade z mrežami zaščititi pred točo. Kmet mora zelo premisliti, preden se odloči, kje bo kaj posadil.«

Ko smo leta 2015 doživeli množičen prihod migrantov na naše meje, je takratni novomeški škof Andrej Glavan na vprašanje, kaj naj storimo s temi ljudmi, odgovoril kratko: Pomagati jim moramo. In postavil piko, nič več ni dodal, nobenega ampak ali če-ja. Migrantska problematika pred vsakimi volitvami znova postane aktualna tema. Kako vi gledate na to vprašanje?

»Strinjam se s škofom, vendar moramo ločiti legalne in ilegalne migrante.«

Ilegalni so ilegalni zaradi tega, ker ne morejo biti legalni. Imajo pa bolj kot ne isti cilj. Boljše življenje.

»Mislim, da bi jih bilo na mejah treba zavračati, če ne prihajajo z vojnih območij.«

Kaj pa bežeči pred revščino, lakoto, posledicami podnebnih sprememb, ogroženostjo od nedemokratičnih nasilnih režimov?

»Tu je svet padel na izpitu. Tudi Evropa. Namesto da bi v teh deželah vlagali v znanje in ljudi naučili prilagoditi se, da bi jim dali ustrezno tehnologijo, da bi jim pomagali, se raje pobijamo. Če tisti, ki res ne morejo živeti v svoji deželi tudi zaradi vzrokov, ki ste jih navedli, že pridejo v našo državo oziroma v Evropo, se morajo navzeti naših navad, se pravi naučiti jezika tiste dežele, v kateri bodo živeli, in delati. Pika. Lenuhov imamo tudi svojih dovolj.«

Kaj pa moramo mi narediti, da se bo to zgodilo?

»To mora narediti vsaka država posebej. Zagotoviti jim moramo pogoje, da se lahko naučijo jezika, treba jim je omogočiti, da si najdejo delo, pomagati jim pri izobrazbi. Če nič od tega nočejo, jim je pa treba reči hvala lepa in na svidenje. Takoj ko pridejo, jim je treba dati vedeti, da so prišli v urejeno državo. Tiste, ki želijo in znajo delati, je treba takoj poslati na trg dela in jim omogočiti učenje jezika.«

Je v naši državi res vse tako narobe, kot se nam zdi, kar nam to ves čas ponavljajo kot mantro?

»V naši državi je žal marsikaj narobe. Ampak ne pa vse. Zelo sem ponosna, da lahko živim v tej državi, še posebej na Dolenjskem, in trdim, da imamo enega bolj urejenih sistemov. Imamo pa zadnji čas občutek, da je vse narobe. Žal moram povedati, da ta vlada ne dela stvari, ki jih je obljubila in ki so jih ljudje od nje pričakovali. Zdaj so pa vsi nezadovoljni.«

Kdo pa v tej vladi dela dobro?

»Velike upe vlagam v ministra za okolje in naravne vire Jožeta Novaka. Mislim, da ima veliko možnosti, da si ga bomo zapomnili, da je bil dober minister, ker je dober strokovnjak. Z njim imamo dobre izkušnje tudi iz prejšnjih vlad, od Drnovškove naprej. Vsi drugi pa so nekako izgubljeni v vesolju, ker je v vesolju izgubljen tudi predsednik vlade.«

Članek je bil objavljen v aprilski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (3)

17d nazaj+15     + (19)     – (4)     Oceni true truic 

Ma rekel bi tebi človek marsikaj, kaj da si.....ni je afere kjer je ni bilo, ni je vlade kjer ni bla zraven,, Rogati ma te rad, tebe in take ki ste ves čas na položajih...Nekdo, ki vse to preživi in je vedno pri vrhu, je sposobenseveda - za neumnosti in zlo. Sram jo je lahko, ne da se kaže tu in govori "gluposti" : pokrij se ušima in v mišjo rupo bi rekli tvoji Hrvati. Kar se tiče takih" vplivnežev" je Nm eno najbolj bogatih ja - nabornikov zla , da jih ne imenujemo s pravim imenom te rogate "dušebriznike" zla....

16d nazaj–9     + (3)     – (12)     Oceni ivolon 

truic , ne kakaj !

16d nazaj+6     + (7)     – (1)     Oceni true truic 

Sheetajo ti tvoji lokalni "rogonje" ze dolgo časa in zastrupljajo Nm , bolj natamčno - predolgo časa.....in ti z njimi oz si eden/a od njih:)...gamad molohova lokalna. .

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava