DL: T. Vonta - Kje smo zavozili, da nam lahko nekdo grozi

1.6.2024 | 19:30

Nadaljujemo niz pogovorov z državnozborskimi poslanci iz naših krajev, za katerimi je približno polovica mandata.

Triinpetdesetletna Krčanka Tamara Vonta, članica Gibanja Svoboda, je leta 2022 v poslanske klopi sedla drugič. Prvič je v parlament stopila leta 2011 kot članica Pozitivne Slovenije, leta 2013 pa je dobro leto opravljala posle državne sekretarke v vladi Alenke Bratušek. Po kandidaturi za županjo Krškega je bila v mandatu 2014–2018 občinska svetnica v vrstah Socialnih demokratov. Po izobrazbi je diplomirana novinarka. Delala je kot novinarka, urednica, predavateljica, skoraj dvajset let je delala na televiziji, med drugim je vodila oddajo 24ur na POP TV.

Posavje ima štiri državnozborske poslance. Trije ste iz iste stranke, eden pa iz največje opozicijske. Kako se razumete z njim?

»Odlično.«

V svoji karieri ste se veliko ukvarjali z romsko problematiko, ki je na Dolenjskem in v Posavju resnično pereča. Zadeva je ušla izpod nadzora. Se strinjate s tem? Kako bi vi ocenili stanje glede romske problematike?

»Tema gotovo ni črno-bela. Ni preprosta in tudi rešitve niso. Pogosto sem tarča groženj in žaljivk zaradi svojih stališč o tej temi. Preprosto zato, ker se v resnici ne poslušamo in se zato ne slišimo. Rešitve, ki jih ustvarimo na podlagi lastne kulturne izkušnje, niso vedno prave, pravzaprav pogosto sploh niso rešitve. Prav dobro se zavedam težav, vem tudi, da je stanje na tem področju bistveno slabše, kot je bilo. Če je edini odgovor, ki ga imamo na to, pisanje zakonov, smo še enkrat 'pogrnili'. Imamo vse zakonske vzvode, da urejamo stvari, a jih ne uporabimo. Ve se, kaj se zgodi s storilci kaznivih dejanj, ne glede na to, kakšnega porekla so. Vsakdo, ki je kdaj ure in ure, dneve in mesece preživel v romskem naselju, ve, da tam veljajo drugačna pravila. Tako kot v vseh getoiziranih okoljih po svetu. In govoriti, da imajo ti ljudje več pravic in da imajo iste možnosti kot 'mi', je nekaj, kar me vedno znova pretrese. Dejansko je tako, da je otrok, ki se rodi v tem okolju, navadno obsojen na točno določen izhod v prihodnosti, da nima izbire. Na to pozabljamo. Ne imeti izbire, si lahko to predstavljate? Še huje je, ko slišim, češ da nočejo in so za to izključno sami krivi. Torej spet 'mi' in 'oni'. Nekdo (iz Novega mesta) mi je rekel: Treba jim je iti naproti in ne proti. Podpišem.«

Torej se vam rešitev, ki so jo ponudili župani jugovzhodne Slovenije v obliki spremembe petih zakonov, ne zdi prava? Tudi država jim ni prisluhnila. Zakaj ne?

»Poseben krog pekla je namenjen delitvam. Mi (lokalna skupnost) proti državi. Še ena delitev. Kot da gre za ločeni vesolji. Pred leti je država opozarjala, da morajo te reči reševati v lokalni skupnosti. Zdaj lokalna skupnost s prstom kaže na državo, ki ne pomaga. V osnovi je pristop napačen. Rešitve je mogoče iskati le skupaj in ne z napadi. Drži pa, da številni lokalni oblastniki stanje na tem področju že leta izkoriščajo za politične boje in politično podporo. Eni so pri tem iznajdljivejši, drugi manj. A ko pride do volitev, so tudi romski glasovi pomembni. Tako skupnost vedno znova dobiva mešana sporočila, kar gotovo ni prav. V preteklosti je bilo pogosto izpostavljeno dejstvo, da bi denar za to 'problematiko' rešil marsikaj in da bi ga država morala dati. Zdaj ga država daje, a seveda ne more in ne sme zahtevati, da se ga uporabi za Rome. Ne sme niti videti, za kaj se ta denar dejansko porabi, da bi mogoče vsaj na podlagi tega lahko ugotovili, kaj prinaša izboljšave. Osebno sem prepričana, da normativnost kot taka ne bo rešila ničesar, v tem primeru gotovo ne. To sem županom tudi večkrat povedala, zaradi česar sem bila deležna izjemno pikrih odgovorov. Toda veliko sem delala na terenu in dobro vem, kako diha romska skupnost. Moj predlog je tudi bil, da če, na primer, prihaja do groženj na centrih za socialno delo v povezavi z nekimi odločbami in podobno, naj to morda izvajajo centri za socialno delo iz drugih koncev Slovenije. Ob tem se spet sprašujem, kje smo zavozili, da nam lahko nekdo grozi in da to dovolimo kot družba. Oprostite, ampak to je zame nesprejemljivo. Takega človeka je treba obravnavati in kaznovati skladno z zakonodajo. In če bomo imeli še več zakonov, ne bo nič bolje, če jih ne bomo izvajali. V Sloveniji pa je zelo velika tendenca, da za vsako težavo sprejemamo nove zakone.«

Kje torej vidite rešitve?

»Čarobne paličice nimam. Nimajo je niti župani, nihče je nima. Verjamem pa, da je treba delati na terenu in skupaj. Brez sodelovanja lokalnih skupnosti in države ter vseh ministrstev rešitev nikoli ne bo. Kazanje s prstom drug na drugega in valjenje vse odgovornosti in krivde na 'manjšino' zagotovo ne bo pripeljalo do izboljšanja stanja. Res je tudi, da so se stvari, odkar centri za socialno delo ne hodijo več v romska naselja, pospešeno slabšale. In ko si enkrat dovolimo, da ne pridemo več v naselje in si niti ne upamo, potem je zgodba končana. Do tega trenutka nikoli ne bi smelo priti. Je pa tudi res, da je stanje po vsej Evropi zelo podobno. Tudi v Pušči imajo težave. Na tem področju je treba konstantno delati in biti prisoten. Seveda pa je veliko lažje sprejeti zakone in kaznovati, čeprav ni učinka. Pa še nekaj je res: če se stvari zaostrijo v večinski družbi, se v 'marginali' podeseterijo. In nikakor ne moremo avtomatično kriviti neke manjšine za stanje. To je krivično in neresnično. Treba je delati na obeh straneh.«

V Brežicah in Središču ob Dravi so na nogah zaradi azilnih domov. Obe občini sta napovedali upravni spor. Na eni strani ste poslanka vladajoče stranke, na drugi pa Posavka, sicer iz Krškega, ki pa ni prav daleč od Brežic. Kako razumete odziv Brežičanov?

»Kot državljanka in političarka vseskozi zastopam stališče, da je pravno državo treba spoštovati, kar vključuje tudi zagotavljanje pravne in druge varnosti za vse prebivalke in prebivalce Slovenije. V tem kontekstu vsekakor spoštujem pravico obeh lokalnih skupnosti ter njunih občank in občanov po uveljavljanju pravnega varstva zoper odločitev, s katero se ne strinjajo. Na koncu bo odločitev o tem sprejelo sodišče in prepričana sem, da bodo vsi vpleteni odločitev sodišča tudi spoštovali. Kot človek razumem strah ljudi pred nepoznanim, tujim, kar predstavljajo tudi migranti. Kot političarki pa se mi zdi spodbujanje strahu s hujskanjem in z lažmi, česar se, žal, poslužuje ena politična opcija, nesprejemljivo, neodgovorno in nepošteno do ljudi. Tako se zgodi, da v oddaji na javni televiziji slišimo, da vprašani nikoli niso imeli težav z migranti v preteklosti, ne varnostnih ne kakršnih koli drugih. A strah spremeni vse. Slovenija je ena izmed točk migrantskih tokov in tega dejstva ne more spremeniti nobena vlada. Naloga države je, da tovrstne probleme upravlja na način, ki med drugim omogoča najvišjo mogočo stopnjo varnosti prebivalk in prebivalcev Slovenije. Prepričana sem, da zdajšnja vlada to tudi ustrezno počne.«

Pa vendar, se vam zdi prav, da država ni, preden je sprejela odločitev o lokacijah azilnih domov, lokalnih skupnosti vsaj obvestila o nameri?

»Odziv lokalnih skupnosti je gotovo tudi odraz tega, da jih je vlada preprosto postavila pred dejstvo. To mogoče res ni bilo najbolj prav, se strinjam. Je pa res, da bi bil v vsakem primeru revolt.«

Kako daleč od vašega doma je Vipap?

»Gledam ga z ljubega Sremiča. To razpadajočo gmoto, ki zavzema dobršen kos levega brega, Vidma. Nekdaj ponos našega mesta, ki je dajal kruh in kakovost življenja tisočim, ki je omogočal razvoj mesta, industrije in naše skupnosti.«

Bi bilo treba temu, nekoč paradnemu konju krškega gospodarstva pomagati, da bi živel in preživel? Kako, da bodo zadovoljni tudi okoliški prebivalci? Ali pa tovarno nemara celo zapreti v luči varovanja okolja?

»Vipap je zasebno podjetje in že dolgo ni več paradni konj. Razlogi za to so mnogoteri. Na prvo mesto bom vedno dala zdravo okolje za življenje ljudi. Če ga je mogoče vzpostaviti ob doslednem spoštovanju okoljskih zahtev, prav, v nasprotnem primeru pač ne. Zakon o Anhovem je zame eden največjih dosežkov te vlade, eden najpomembnejših okoljskih predpisov, skupna zmaga civilne družbe in politike. Ta zakon bo preprečil tudi onesnaževanje v Krškem, zato je za nas mogoče v tem trenutku še pomembnejši kot za Kanal ob Soči. Lahko pa Krčani veliko znanja in strategijo najdejo prav tam. Pri tem jim bom z največjim veseljem pomagala.«

Kaj pa nuklearka? Zdi se, da Krško res lepo sobiva z jedrskim objektom. Prav temu odprtemu odnosu med NEK in lokalno skupnostjo se lahko država zahvali, da Krško ne nasprotuje postavitvi drugega bloka v svoje okolje, se vam ne zdi?

»Družbeno delovanje JEK, tehnološko pa sploh, je bilo vedno na zavidljivi ravni. Gre za enega prvih in res dobrih primerov sodelovanja z lokalno skupnostjo, z ljudmi, institucijami, skratka s celotnim lokalnim prostorom. Gre za zaupanje, ki je bilo skrbno grajeno in je trdno. Zelo uspešna je bila tudi strategija komuniciranja; to lahko z gotovostjo vsi trdimo. Kljub temu pa moramo vedeti, da se je svet tudi na tem področju zelo spremenil. Zadeve so veliko kompleksnejše, v enačbah so igralci, ki jih včasih ni bilo. Smo sredi največjih sprememb v nastajanju, širitvi in uporabi informacij, v pravi revoluciji. Z drugimi besedami to tudi pomeni, da 'stari prijemi' niso več zagotovilo za uspeh. Svet je majhen, znanja in informacij je neverjetno veliko, cel kup je polresnic in laži, ki so le na videz dejstva, širijo pa se z neverjetno hitrostjo. Zato pozitiven izid referenduma nikoli ni samoumeven, čeprav sama verjamem vanj.«

No, hkrati so v Krškem precej jezni na državo, ki jim je v zameno za to, da so v svoje okolje sprejeli odlagališče NSRAO, že leta 2007 s podpisi protokolov obljubila za 40 milijonov evrov vlaganj v infrastrukturo in druge projekte. Od takrat se je res zamenjalo kar nekaj vlad in premierjev. A kakor koli, odlagališče se zdaj končno gradi, uresničeni pa so bili le redki protokoli. Ali kot poslanka iz Posavja v državnem zboru kaj opozarjate na to neizpolnjeno državno obljubo?

»Da.«

In kako vam uspeva? Se kaj premika na tem področju?

»Gre za neko zatečeno stanje desetletij. Veliko stvari se je od takrat spremenilo, a neke zaveze so bile vendarle dane. Gotovo kot Krčanka križem rok ne bom stala. Kakšna bo pri tem moja moč, pa je težko reči.«

Včasih se zdi, da posavske občine kar tekmujejo druga z drugo. Če vzamemo primer: ko je Krško podalo vlogo za mestno občino, so z vlogo takoj pohiteli še v Brežicah. Kak se vam zdi odnos med posavskimi občinami? Je dovolj povezovalen?

»Hm. Govorim res o občutku. Če gre za dosego nekega skupnega cilja regije, taki pristopi delujejo nekoliko otročje. Res pa je, da so se nekatere stvari zgodile in spremenile brez pravega razmisleka in brez analiz, kaj dejansko pomenijo. V mislih imam selitev posameznih ustanov iz ene občine v drugo, izključno kot odraz političnega prestiža. To se je zgodilo predvsem zato, ker je bil nekdo v Ljubljani politično močnejši kot nekdo drug. Ne glede na to, da rešitev tudi za ljudi mogoče ni najboljša. A to ni brigalo nikogar. Pomembno je bilo izključno izkazovanje moči.«

Že lep čas niste več pred mikrofonom ali pred kamero. Zdaj drugi novinarji vrtajo v vas z raznimi, tudi neprijetnimi vprašanji. Je lažje biti na tej ali na oni strani mikrofona?

»Najbolje je, če so na obeh straneh ljudje, ki imajo znanje, vedenje in neko minimalno spoštovanje. Potem gre za tehtanje argumentov. Lepo je delati na eni in drugi strani, pa tudi težko. Drži pa, da se z 'menjavo strani' marsikakšne utvare razblinijo.«

Ste kdaj razočarani nad politiko?

»Politika ima svoja pravila oziroma zakonitosti, odkar je na svetu. Razočarajo lahko le politiki, torej ljudje.«

Članek je bil objavljen v aprilski tiskani številki Dolenjskega lista

Dragana Stanković