DL: Gregor Kren, somelje in natakar leta 2022 - V vinu nov svet

11.4.2022 | 14:45

Početi to, kar te veseli, in biti v tem uspešen so želje vsakogar. 37-letni Gregor Kren iz novomeške Hiše Fink jih je uresničil – pred kratkim je po izboru enega najvplivnejših mednarodnih vodnikov v svetu gastronomije Gault & Millau Slovenija prejel pomemben naziv: najboljši somelje in natakar za leto 2022.

Priznanj ni pričakoval in je bil presenečen, a mu veliko pomenijo. So sad njegovega dolgoletnega zagnanega dela ter izobraževanj, številnih izkušenj in sprejemanja novih izzivov, ki jim v gastronomiji ne vidi konca.

A Gregor Kren v svojem prejetem nazivu vidi tudi pohvalo in uspeh za celotno dolenjsko-posavsko vinorodno regijo, saj je lani naziv naj somelje romal h Gregorju Repovžu v Šentjanž na Dolenjskem, »in to je potrditev, da gostinci v tem koncu delamo prav in da smo na kulinaričnem zemljevidu Slovenije.«

NAVDUŠIL UČITELJ

Gregor Kren, po rodu Stražan, ki z družino zdaj živi v Novem mestu, kot otrok ni razmišljal o gostinskem poklicu, ampak je želel postati policist. Splet naključij ga je pripeljal v srednjo gostinsko šolo v Novo mesto, kjer pa so ga pritegnila predavanja izvrstnega učitelja strežbe Janeza Bobiča.

»Začela sva z enko in končala s peticami. Navdušil me je za strežbo in barmanstvo – v zadnjem je bil profesor res specialist. Vse me je zanimalo, rad sem se učil, prakso pa sem si urejal tudi zunaj šole. Kjer je bila priložnost, sem pomagal – na raznih prireditvah, ocenjevanjih vin, delal sem tudi v McDonald'su in si tako služil denar za šolanje,« pripoveduje Gregor.

Po gostinski šoli se je kljub priložnostim za zaposlitev želel še izobraževati. Izbral je Višjo šolo za gostinstvo in turizem Bled, kjer je diplomiral iz barmanstva, izkušnje pa je vseskozi pridobival v Hotelu Astoria, v restavraciji Blejskega gradu itn. Zelo veliko je delal, tudi po 320 ur mesečno v sezoni, in prav zato je prišel v resno dilemo, ali ostati v tem poklicu.

VINSKA ZGODBA

»Nadaljevati posel, ki me sicer zelo veseli, ampak sploh ne imeti zasebnega življenja? Videl sem, kako zelo so zaposleni kolegi v tem poklicu. Zato sem hotel že vse spustiti iz rok, ko je prišlo povabilo takratnega šefa Matevža Strajnarja na degustacijo našega priznanega vinarja Marjana Simčiča. Tu se je zgodil preobrat: ko sem okusil njegovo posebno sladko vino Leonardo, zraven pa gorgonzolo, ki so jo priporočali kot odlično spajanje hrane in vina, torej zelo slan italijanski sir s plemenito plesnijo, kar po mojem mnenju takrat absolutno ni šlo skupaj, so mi dokazali nasprotno in zgodila se je eksplozija okusov. Bilo je izvrstno. In to je bil glavni povod, da sem se iz barmanstva preusmeril v vinski svet. Navdušilo me je spajanje vina in hrane,« svojo poklicno pot opisuje Gregor, čigar moto je: Razišči vino in odkril boš svet.

BREZ ZNANJA NE GRE

Bolj kot je spoznaval vinski svet, bolj ga je navduševal. Izobraževal se je pri delu v gostinstvu, pri čemer je dve sezoni delal tudi na Gradu Otočec, pa nato šest let v Gostilni pri Danilu v Retečeh, gostilni z vrhunsko vinsko spremljavo, v kateri je bil odgovoren za strežbo. Sledila je Oštarija v Dolenjskih Toplicah in nato Hiša Fink v Novem mestu, kjer je zdaj že četrto leto.

Gregor je svojo kariero želel graditi tudi z znanjem z mednarodnih izobraževanj. »Mikala me je sicer tujina, a zanjo nisem imel dovolj poguma. Sem pa svoje znanje izpopolnjeval na delavnicah, festivalih, obiskih vinarjev ter s pridobivanjem kvalifikacij. Po pridobitvi naziva sommelier 1. stopnja (ASI) ter WSET 2. in 3. stopnje londonske šole, kjer znanje v Sloveniji podaja Robert Gorjak (Belvin), sem zdaj pred osvojitvijo naziva zadnje, 4. stopnje vinske šole v avstrijskem Rustu, kjer me oktobra čaka še zadnji izpit. Tako bom pridobil še diplomo iz vina in žganih pijač,« pripoveduje sogovornik. Da gre za častitljivo izobrazbo na tem področju, pove podatek, da je takih someljejev pri nas le kakih sedem.

Nekoč se želi preizkusiti še za naziv državnega prvaka v tej panogi, a pravi, korak za korakom.

PONUDITI KAJ NOVEGA

Da ne bo razumljeno narobe – ne gre za nazive, gre za strokovno znanje, ki ga Gregor želi in potrebuje, da je v svojem poklicu lahko suveren in da njegov gost domov odide zadovoljen. Zadnje mu največ pomeni.

»Uživam v svojem poklicu in se gostu res maksimalno posvetim. Pomembno je, da znam zgodbo vina prinesti do gosta. Poslušam ga, kakšen vinski okus ima, kaj rad pije, in potem najdem nekaj novega, ki je približek njegovemu okusu – če nimam dotičnega – in mu to ponudim: s celotno zgodbo o vinu. Npr. zakaj bi pri čokoladnem sufleju vedno pili le sladki muškat? Sam ponudim npr. porto s Portugalske. Ali pa madeiro z otoka Madeira. Običajno gostje radi prisluhnejo mojim idejam in so nad novostmi navdušeni. In ni lepšega kot videti nasmejan in zadovoljen obraz gosta, ki se nato vrača. Včasih kdo celo želi, da ga strežem jaz, in takrat mi je še posebej toplo pri srcu,« pripoveduje Gregor. Kar nekaj gostov ga spremlja še od začetka kariere.

GOSTJE ZAHTEVNI

Vlogo natakarja oz. someljeja vidi kot nekakšno podaljšano roko vinarja. Ta pridela dobra vina, on jih gostom nudi. Ti pa so vse bolj zahtevni in se tudi na vina vse bolj spoznajo. A to Gregorja le veseli.

»Opažam, da so za znanje dovzetni zlasti mlajše generacije. V zadnjih desetih oz. dvajsetih letih se je naredil tudi ogromen preskok – mladi stremijo k temu, da pijejo raje manj vina, pa tega kakovostnejšega,« pove.

OBOŽUJE ŠAMPANJEC

V Hiši Fink, ki je tudi ponosna na uspeh njihovega zaposlenega, Gregor skrbi za vinsko karto (tudi v digitalni obliki), ki ima kar okoli tristo različnih vin z vsega sveta. Izbire torej ne manjka.

Sicer pa Gregor pove, da sam najbolj obožuje šampanjec. Zdi se mu res pitno in sveže peneče vino, ki tudi pripoveduje svojo zgodbo. »Pil bi ga 365 dni v letu, sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Lahko me tudi zbudijo s šampanjcem, ne s kavo, ki je ne maram,« se pošali.

Gregorja veseli, da tudi naši vinogradniki zadnja leta pridelujejo odlične penine, in meni, da ima Dolenjska tu velik potencial.

FESTIVAL NA GRADU GRM

Gregor Kren pa ne izobražuje le sebe, ampak tudi druge. 27. maja bo v Novem mestu, na gradu Grm, znova organiziral poseben vinski festival, imenovan Pop Up Wine Festival. To bo že šesti po vrsti, umanjkal je le predlani zaradi epidemije koronavirusa.

»Začelo se je leta 2016. Z vinskim festivalom želim prispevati k širjenju kulture pitja in povezovanju v medsebojnih odnosih na tem področju v regiji in širše. Našim ljudem želim približati slovenska vina pa tudi tuja; letos bodo npr. na voljo vina iz držav z Balkana pa Francije, Portugalske … Da naši obiskovalci in vinarji poizkusijo nekaj novega in si izmenjajo znanje oz. informacije, da vidijo, kaj se da drugje narediti z rahlo različnimi pristopi, ter da spodbudimo tudi lokalne vinarje, da stopijo iz nekega svojega okvirja in si zadajo kak izziv ali dva več ter poizkusijo nekaj novega,« razloži Gregor, vesel, da se je dogodek že dobro »prijel«.

Je pa Gregor tudi med organizatorji Slap Vino Festival, ki poteka v vasici Slap v Vipavski dolini in s katerim želijo opozoriti na odlične lokalne pridelovalce vin iz njihove doline in jim omogočiti dodatno promocijo. Letos bo potekal drugič.

GOSTINSTVO V STISKI

Takih družabnih dogodkov se vsi verjetno zdaj še bolj veselimo, saj se po dolgotrajnem zaprtju javnega življenja zaradi covida-19 le kažejo boljši časi.

Na splošno je bila korona za gostince težka preizkušnja, ugotavlja Gregor. Nekaj časa zaprtje gostiln in lokalov, potem kup omejitev, ki se jim je bilo treba prilagoditi in jih upoštevati. Čez čas, ko bo spet steklo normalno življenje in bo bolj zaživel tudi turizem, se bo še bolj pokazal problem pomanjkanja kadra – kuharjev in natakarjev. Zlasti dobrih manjka.

DRUŽINA PRISTAN

»Gostinstvo je izgubilo na ugledu tudi zato, ker je natakar lahko skozi čas postal vsak, ki postreže gosta, pa če je za to primeren ali ne. A potrebna sta neko znanje in občutek za hrano, vino in gosta,« razmišlja Gregor. Njega nedvomno odlikujejo prijaznost, komunikativnost, odprtost.

Sam upa, da se mladi opogumijo za gostinski poklic, a le tisti, ki jih to delo res veseli in navdihuje, saj je posel zahteven, naporen in odgovoren. K sreči ima sam razumevajočo družino. Ta je Gregorjev varen pristan, in kot pravi sam, se še kako zaveda in je hvaležen za srečo v osebnem in poklicnem življenju.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 10. marca 2022

Besedilo in foto: Lidija Markelj