DL: 105 let Amalije Mohorčič - ''Zmerno jesti, zmerno piti in si s sosedi dobro biti!''

9.7.2023 | 20:00

Stoletje z veliko obrazi iz širšega družinskega kroga

Amalija s hčerko Marijo in sinom Slavkom

To pove vse.

Zdravica, kot jo pojejo domači.

Pred hišo Amalije v Slovenski vasi (z leve) pravnukinja Natalija, vnukinja Štefica, vnukinja Bernarda in pravnukinja Kristina

Nasmeh za stoletje

V Slovenski vasi (v občini Brežice) so se v nedeljo, 23. aprila, domačini in tudi drugi obiskovalci zbrali na vaškem prazniku. To ni bil navaden vaški praznik – z njim so počastili rojstni dan vaščanke Amalije Mohorčič. To ni bil navaden rojstni dan, bil je 105. rojstni dan »naše tete Malčke«.

Če bi bila ona kraljica, bi v nedeljo na slavju nemara odmevale fanfare in bi igrala godba, bil bi mimohod zloščenih komornikov, v pozlačeno kočijo bi vpregli okrašene konje, v pisanem odsevu prebujajočega se pobočja v ozadju bi se lesketali svilnati pajčolani, otroci bi sipali cvetje – dnevu s takim naličjem bi rekli zgodovinski. Skoraj ničesar od takega ceremoniala ni imel dan, v nedeljo, 23. aprila 2023 v Slovenski vasi, ampak bil je vseeno dan, ki oživlja spomin, poboža srce in nasmeje dušo tudi še potem, ko roka obrne na koledarju stran z datumom, ki je zaznamoval veliki dogodek.

Na slovesnosti, ki je bila prav na njen rojstni dan, so se skupaj z njo veselili hčerka Marija in sin Slavko ter ostali sorodniki: tako je praznovalo kar pet generacij. Teti Malčki so uradno čestitali brežiški župan Ivan Molan, podpredsednik krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem Slavko Bizjak, predsednik vaškega odbora Slovenska vas Bogdan Palovšnik, predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac in predstavnica društva Slovencev, ki so delali v republikah nekdanje Jugoslavije Bosiljka Puratić, ob teh voščilih pa kar ni bilo konca tudi vsem ostalim izrečenim čestitkam in željam.

Bog se usmili!

Praznovanje je bilo, kot rečeno, v Slovenski vasi. Kar blizu je njen rojstni kraj. Rodila se je na Ponikvah pri Veliki Dolini. Potem je s starši živela nekaj časa na Periščah. Majhno hišico, v kateri so bivali tam, so, bila je druga svetovna vojna, požgali Nemci. Očeta in mamo so izselili v Nemčijo, Amalija se je umaknila z možem Jožetom v takratno Bregansko selo, današnjo Slovensko vas. Tam sta bila varna pred izgonom, saj je Bregansko selo spadalo v NDH. Divjala je vojna, može je vsrkavala oddaljena fronta. Amalijin Jože je bil nekega dne leta 1944 na bojišču nekje pri Kninu. Ni se več vrnil v Bregansko selo. Padli vojaki se vračajo samo še v spominu in živijo v napisih na nagrobnih kamnih. »Štiri leta sva bila poročena,« je v nedeljo, ko je pogovor segel med spomine, povedala Amalija. Z možem Jožetom sta imela hčerko. Amalija vdova in Marija sirota! In bila je vojna. Kako tedaj naprej? Bog se usmili! Ampak človek, ne Bog, jima je stopil na stran in ju branil vsega hudega. Kot je velevalo nepisano, splošno sprejeto pravilo za take stiske, je skrb zanju prevzel Jožetov brat Franc. Z njim se je Amalija potem poročila. Vzela sta se leta 1949, Franc je umrl leta 1991. »Jaz sem sin iz tega zakona,« je povedal Amalijin sin Slavko.

»Ste pozabili?!«

»Čakamo čestitko po radiu,« se je v tako promenado žalostnih spominov na nedeljskem prazniku pomešala napoved enega od navzočih. Čestitke še ni bilo. Slavljenki so zaželeli zdravja tudi z napitnicama in in ona je dvignila čašo in pela. Ko je teto Malči, nekateri ji rečejo tako, v pogovoru o njenih življenjskih navadah in razvadah nekdo vprašal, ali je kdaj kadila, mu je po frajersko odgovorila z vprašanjem: »Imaš kaj?«

Sto pet let očitno ne vzame ostrine spominu. To se je pokazalo tudi v pogovoru med novinarjem in Amalijo. »Radi ste se vozili s kolesom, kajne?« se je glasilo vprašanje zanjo. »Do petindevetdesetega leta sem se vozila s kolesom. Potem so mi ga odpeljali,« je povedala. »A odpeljali so vam ga?« »Ja, odpeljali. Ste pozabili?!« se je živahno namuznila 105-letna Amalija, češ, »mladec«, to sem ti vendar že povedala ob mojem stotem rojstnem dnevu.

Ponosni

Na mizo so prinesli tudi tri torte. Vse pa se je sukalo okrog stoletja in občutkov. »Lahko smo veseli vsi, ker je malo ljudi na svetu, ki so lahko prisotni na takem dogodku, kakršen je danes ta v naši vasi. Malo ljudi je na svetu, ki so to doživeli. Lahko nam je v ponos,« je rekel Bogdan Palovšnik.

Župan Ivan Molan je dejal, da se rad udeleži takšnih dogodkov. »Glede na to, da je vse več starejših ljudi, obiskujemo tiste, ki so stari 90 let in več. Ampak zaradi varovanja osebnih podatkov, lahko grem samo tja, kamor me povabijo. Veseli me, da h gospe Amaliji prihajamo od njenega stotega leta vsako leto. Trenutno je najstarejša v občini. Sem pa bil v teh svojih osemnajstih letih županovanja že tudi na praznovanju 106. rojstnega dneva. Upam in verjamem, da bo tudi gospa Amalija dosegla ta rekord v občini Brežice,« je rekel župan Ivan Molan.

Kot je rekla Rajka Križanac, so za Amalijin 103. rojstni dan posadili lipo. Za 104. so imeli vaški praznik. »Danes smo tukaj in to je dokaz več, da taka častitljiva obletnica združuje ljudi. Že sama naša teta Malčka združi ljudi in daje pozitivno energijo,« je rekla Rajka Križanac. »Taka soseda, prisrčna, z vsemi si je dobra. Ona je nekaj posebnega. Sem zelo ponosna nanjo,« je povedala Marijana. V skupnosti, ki tako razmišlja, se dobro počuti tudi Jayden Langham. Avstralec živi v Slovenski vasi z družino in skupaj z njim so prišli pozdravit teto Malčko žena Nika, sin Kris in hčerka Lana.

Te številke!

Poleg številk 105, so bile na praznovanju zanimive še nekatere. Kar 100 let je od tete Malčke mlajši njen pravnuk. Najmlajši udeleženec tokratnega prisrčnega vaškega praznika je bil Jože Oto Bošnjak, ki bo 28. aprila dopolnil 11 mesecev. Na poti v stoletje so bili možje za enim od omizij. »Sem najstarejši moški v vasi,« je rekel Jože Bogovčič, ki je v devetdesetem.

Recept

Na prazniku so se spomnili tudi že omenjene lipe, ki raste na vrtu stavbe, pri kateri je bilo slavje. Lipo je teta Malčka posadila na slovesnosti 23. aprila 2021 na svoj 103. rojstni dan. Potem je drevo skrbno zalivala z vodo iz potoka Bregana, ki teče mimo njene hiše. Lipa je letos še majhna. Ampak ko bo cvetela, pa čeprav bo to čez mnogo let, bo naša teta Malčka skuhala lipov čaj. In je že povabila na lipovo gostijo. Pridemo, teta Malčka, pridemo na lipov čaj. Do takrat pa si bomo ponavljali vaš recept za dolgo življenje: »Zmerno jesti, zmerno piti in si s sosedi dobro biti!«

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

M. Luzar