DL: Lesinškovi rejniki že 17 let - ''Naš dom je njihov dom''

12.8.2023 | 18:10

Mihelka in Igor Lesinšek

Rejnik lahko postane nekdo, ki ne le, da ima rad otroke, ampak v globini čuti, da bi nekomu lahko dal presežek svoje ljubezni, ki je sočuten do »ranjenega« otroka, ki pride v njegov dom, ga sprejme kot svojega in mu želi pomagati. ... Igor Lesinšek iz Pišec v brežiški občini je rejnik že 17 let. Z ženo Mihelko sta do zdaj postala rejniška starša že osmim otrokom, eno deklico sta celo posvojila. Zdaj sta pri njiju 8-letni deček in 6-letna deklica, bratec in sestrica, ki sta v hudi družinski tragediji ostala brez mamice. »Sta prava sončka, lepo sta si že opomogla, v šoli sta lepo sprejeta in pogumno gremo naprej,« pove Igor Lesinšek, ki brez zadrege spregovori o mnogih plateh rejništva.

Rejništvo jima z ženo ni bilo tuje, saj je bila rejnica že Igorjeva teta. Tudi sama sta začela razmišljati o tem, po svoje pa ju je k temu spodbudil njun 8-letni sin Tilen, edinec, ki si je želel družbo pri igranju nogometa. Tako je v njihovo družino najprej prišel 15-letni fant, najstnik, ki je zrasel na ulici in je k njim prišel iz poboljševalnega doma. Ostal je leto dni, skoraj najmanj od vseh rejniških otrok, no, ena od deklic je bila pri Lesinškovih še manj, tri mesece.

Vsi drugi so ostali po več let, vse dokler se niso izšolali in osamosvojili oz. se vrnili v svojo rodno družino.

KAJ JE ZAČASNO?

»Rejništvo naj bi bil začasen ukrep, ampak kaj pomeni začasno – nekaj mesecev, nekaj let? Običajno se vleče dalj časa, dokler se razmere pri rejencih doma ne uredijo tako, da gre otrok lahko nazaj, ali pa dokler se ne izšola in osamosvoji. Pri nas je bilo neko dekle devet let in zdaj biva v stanovanjski skupnosti v Ljubljani, hodi v službo in je zadovoljna. Še vedno pa rada pride na obisk. Drugo dekle je bilo tu pet let in je šlo potem na svoje. Večina pa jih je bila po nekaj let,« pripoveduje Igor.

Ko sta z ženo v rejništvo vzela pet tednov staro dojenčico, sta jo po petih letih posvojila in danes je Kaja vesela 13-letnica, brez katere si ne predstavljata življenja. Sin Tilen je že odrasel, samostojni podjetnik je, in lepo je imeti še mlajše otroke v hiši, odkrito pove Igor.

Pri Lesinškovih res ni nikoli dolgčas, so odprta in topla družina, v katero se vsi rejenci radi vračajo. »Ni lepšega, kot kadar rečejo, da prihajajo domov. Naš dom je njihov dom. Da tako čutijo, nama je najlepša zahvala za ves trud,« pripoveduje Igor. Z ženo ju mnogi kličejo tudi ata in mama, drugi pa po imenu.

ZAUPATI JIM

Igor pove, da rejništvo ni preprosto, da pa sta imela kar srečo, da sta vedno dobila dobre otroke.

»Vsi pa imajo od doma neke stiske, travme, vedenjske in psihične težave, kar je treba sprejeti in jim pomagati. Ko se stabilizirajo in umirijo, gre vse lažje. Učno so bili na splošno neproblematični, a seveda za učenje potrebujejo mir in varnost, česar doma niso imeli. Ti otroci potrebujejo veliko ljubezni, red, pravila in meje – privzgojiti jim je treba odnos do učenja in dela. Predvsem pa mislim, da jih je treba sprejeti, jih vzeti za svoje in jim zaupati. Kajti otroci čutijo, ali so naša čustva pristna ali ne. Ne sme biti nobenih razlik med našimi otroki in rejenci, vsi so naši otroci, vsem je treba omogočiti isto,« pripoveduje sogovornik in poudari, kako pomembno je verjeti vanje, jim dajati upanje in samozavest, ki jih bosta nekega dne ponesla čez vse čeri življenja.

»Brez zaupanja ne gre. Predstavljajte si, da rejencu, problematičnemu najstniku, denimo zaupate ključe svoje hiše. Ni preprosto,« pove Igor in nato doda, da ima njihova rejenka, ki je že odšla v svet, še vedno ključ njihovega doma in lahko pride, kadar hoče.

VPLIV NA DRUŽINO

Rejništvo ne pomeni, da dobiš le rejenca – z njim dobiš tudi vso njegovo družino: od staršev do starih staršev, tet, bratov, sester, in nemalokrat je s temi več težav kot z otrokom, pove Igor Lesinšek. No, z ženo imata dobre izkušnje. Rejence sta vozila na obiske k sorodnikom, da so imeli stike, ali pa so oni prihajali k njim.

Vse to seveda vpliva na dinamiko osnovne družine. A sama vidita več pozitivnih plati tudi zase – vse te izkušnje te brusijo, delajo boljšega, bolj tolerantnega. »In tudi za našega edinca je bila vsa ta družba verjetno boljša, kot da bi postal razvajen edinček. Tako je bila pozornost in sploh vse razdeljeno med vse naše otroke,« razmišlja Igor, ki je upokojenec, žena pa še hodi v službo. Zdajšnja rejenca sta njuna zadnja, pove.

DENAR ZAGOTOVO NI MOTIV

Meni tudi, da je za rejništvo lažje na podeželju kot v mestu. »Na vasi smo bolj odprti, rejenci imajo tu več možnosti za druženje tudi z drugimi v vasi, kraju. Pišece pa so sploh znane po kar nekaj rejnikih in tudi domača šola je zelo naklonjena in razumevajoča za te otroke,« pove Igor.

Pogosto je slišati, da je motivacija za rejništvo denar, in Lesinškova sta kar alergična na ta očitek. »To nikakor ne drži. Prav nedavno naju je CSD pozval, naj narediva izračun o vseh stroških, ki jih imava z rejenci. Ugotovila sva, kar sva sicer že vedela – da ni zaslužka. Tudi moja nagrada, ki je nekaj čez 130 evrov na mesec, gre za otroka, sicer pa rejencu pripadata rejnina in otroški dodatek,« pove Igor in doda, da pri tem poslanstvu prav gotovo ne gre brez posebnega čuta in ljubezni do teh »ranjenih« otrok in močne želje pomagati jim na poti samostojnega življenja.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

L. Markelj