DL: Da ne bo prepozno - Zidanic je vse več, trt pa vse manj

3.9.2023 | 19:00

Semiška gora se tako kot številne druge vinske gorice vse bolj spreminja v naselje, vinogradi pa se opuščajo. (Foto: Uroš Novina)

Vinogradniška območja vse bolj postajajo spalna naselja – Kulturni dediščini, kakršne ni najti nikjer na svetu, se dela nepopravljiva škoda – Zakon je jasen, praksa pa? – Civilna iniciativa za ohranitev slovenskih goric predlaga ukrepe in nadzor

Slovensko vinogradništvo že desetletja zaznava žalosten trend zmanjševanja površin. Po katastru iz leta 1820 je bilo v deželi pod Alpami z vinogradi zasajenih približno 50.000 hektarjev površin, konec 19. stoletja se je to število prepolovilo, leta 2020 pa je bilo vinogradov le še dobrih 15.000 hektarjev.

»Če se bo ta trend nadaljeval, bomo kmalu pod 10.000 hektarji, čeprav imamo idealne pogoje za pridelavo vrhunskih vin in so slovenska vina vse bolj prepoznavna in cenjena tudi v svetu,« je v imenu Civilne iniciative ohranimo slovenske gorice, ki jo podpirajo številna društva, ustanove, organizacije in lokalne skupnosti, na nedavni seji občinskega sveta v Metliki glas povzdignil Matjaž Pavlin, sicer svetnik (SLS) Mestne občine Novo mesto.

Da je treba nemudoma ukrepati in se ne samo pogovarjati, da se s skupnimi močmi uspe vsaj zaustaviti nadvse škodljiv trend »golosekov« v vinorodnih območjih, so s Pavlinovo pobudo soglašali tudi metliški občinski svetniki, ki so opozorili, da ima tudi pri njih skoraj vsak vinograd svojo zidanico. Z naseljevanjem, v zadnjem času pretežno z upokojenci, pravi Pavlin, se vinske gorice posledično spreminjajo v spalna naselja, s čimer se izpostavljamo zelo realni nevarnosti, da bomo v nekaj desetletjih popolnoma uničili in izgubili izjemno kulturno krajino, ki jo za zdaj še krasijo majhni, urejeni vinogradi, zidanice in cerkvice na hribčkih.

Matjaž Pavlin

»Tudi pri nas so primeri, ko se zidanice izkoriščajo v stanovanjske namene, vinogradi pa tako izgubljajo kmetijsko rabo. Lastniki za te nepremičnine navadno ne odštejejo veliko denarcev, posledično pa nakupi s tem bremenijo občinske proračune, predvsem z zagotovitvijo sredstev za zimsko službo in vzdrževanje cest. A to ni vse. Pogosto na teh območjih namreč ni vode, pričakovati, da bo lokalna skupnost z visokimi vložki zgradila omrežje do uporabnikov, pa ni realno,« je na drugo stran poseljevanja v vinogradih razkrila metliška županja Martina Legan Janžekovič, tudi sam vinogradnica, ki prav tako že dlje časa opozarja na to škodljivo »prostorsko muho« pri nas.

Za vinorodno deželo Posavje je značilno razdrobljeno, tako rekoč butično vinogradništvo, pri katerem prevladujejo vinogradi z nekaj sto vinskimi trsi, pravi Pavlin. Podobno je tudi marsikje v vinorodni deželi Podravje (Haloze, Lendavske gorice …). Ker je ta naša kulturna dediščina nekaj posebnega, česar ni najti nikjer na svetu, je to izjemna in nepopravljiva škoda.

»Verjamemo, da nam s skupnimi močmi še vedno lahko uspe vsaj zaustaviti ta nadvse škodljiv trend. Pri tem ne gre samo za izgubo avtentičnih vin majhnih vinogradnikov, ampak predvsem za izgubo zgodovinske kulturne krajine, kakršne nimajo nikjer na svetu. O vrednosti naših vinskih goric je pisal tudi nekdanji direktor Krke Miloš Kovačič, ki v svoji knjigi Trgovec z življenjem omenja, kakšni milijonski posli so se sklepali prav v izjemnem ambientu vinskih goric na Trški gori,« je spomnil Pavlin.

V semiški občini, v kateri so imeli v srednjem veku na Semiški gori številne zidanice tudi kočevski Nemci, se je krajina s pozidavo začela intenzivno spreminjati pred okoli 40 leti; danes so tam številne stanovanjske hiše, ki so gotovo spremenile nekdanjo vinogradniško podobo. »To je nekaj, kar smo sicer vsi vedeli, a se kljub veljavnim predpisom pri tem ni veliko naredilo,« je poudarila semiška županja Polona Kambič, ki tudi podpira cilje Civilne iniciative Ohranimo slovenske gorice. Nič ni drugače niti v črnomaljski občini, kar razkrije pogled na poseljeno Dobliško goro ali pobočje Mavrlena, kjer stojijo zidanice, vinskih trt pa je vse manj.

Zidanice, ki so se lahko gradile ob pogoju zasaditve določene površine vinograda, se običajno nahajajo na vinogradniških območjih (1. ali 2. vinogradniško območje). To so gospodarski in ne bivalni objekti. A se je ta pogoj zelo zlorabljal tudi tako, da so ljudje gradili zidanice, veliko pa jih je vinograd že med gradnjo ali pa nekaj let pozneje posekalo. Nadzora nad tem se ne izvaja, zato menimo, da je čas, da se temu naredi konec, preden bodo naše vinske gorice samo še (poseljene) gorice, brez 'vinske', ker vinogradov ne bo več,« je poudaril Pavlin in dejal, da v civilni iniciativi predlagajo konkretne ukrepe, ki naj se začnejo izvajati s preverbo lastnikov zidanic, če še upravljajo z vinogradi. Če tega ni, jih je treba pozvati, da naj zasadijo vinograd. Kdor tega v določenem časovnem roku ne bi izvedel, se mu zaračuna enkratna kazen, v nadaljevanju pa še poseben davek na tako zidanico, ki po svoji funkciji ni zidanica, ampak luksuzni in ne gospodarski objekt. Prav tako naj se takoj preneha dodeljevati hišne številke zidanicam; s tem bi se preprečila naselitev in s tem stanovalci ne bi bili upravičeni do komunalnih storitev, predlaga Pavlin.

Članek je bil objavljen v junijski tiskani številki Dolenjskega lista

M. Glavonjić