DL: Upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar (intervju)

13.9.2023 | 14:40

Stanislav Hočevar – rojak dr. Ignacij Knoblehar (na sliki) ga navdihuje. (Foto: L. M.)

9. julija je zlato mašo v svoji rodni in krstni župniji Škocjan na Dolenjskem obhajal upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar, tudi častni občan Občine Škocjan. Ta dvojni jubilej doživlja predvsem z veliko hvaležnostjo, še posebej za dar krsta in duhovnega poklica.

Za 77-letnim Hočevarjem je bogata duhovniška in duhovna pot, ki jo od konca lanskega leta, ko se je po 22 letih vodenja beograjske nadškofije vrnil iz Srbije, nadaljuje na domačih tleh.

Stanislav Hočevar se je rodil 12. novembra 1945 v Jelendolu pri Škocjanu. Po osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo v hrvaških Križevcih. Božji klic je v sebi začutil že zgodaj, v višjih razredih osnovne šole. Da je izbral salezijance, ne čudi; prav oni so mu odkrivali prava pota ter mu omogočali najgloblje izkušnje Boga in Cerkve.

Po Hočevarjevi zaslugi je bila ustanovljena Gimnazija Želimlje iz nekdanjega majhnega semenišča. Tam je bil več let vzgojitelj in ravnatelj. Dve leti je bil namestnik višjega predstojnika. Štiri leta je bil ravnatelj Modestovega doma v Celovcu in 12 let višji predstojnik salezijancev. V tem obdobju je obiskoval tudi sobrate, raztresene po vsej nekdanji Jugoslaviji, in okušal vso tragiko 90. let. Takrat je sprožil pobudo Mir tebi, Balkan. Verjetno je tudi to prispevalo, da ga je leta 2000 papež Janez Pavel II. imenoval za beograjskega nadškofa kot tretjega Slovenca zapovrstjo – za Alojzijem Turkom in Francem Perkom.

Sredi pravoslavnega sveta pričevati o odprtosti Katoliške cerkve za edinost si je Hočevar izbral za svojo prvenstvo nalogo. V Srbiji je bil zelo lepo sprejet in hitro je postal priljubljen, tudi zato, ker ga odlikujeta prijaznost in spoštljivost do vseh.

Zelo pa vas spoštujejo tudi v rodnem Škocjanu in verjetno ni naključje, da boste med rojaki zaznamovali zlato mašo in 60 let med salezijanci.

»Iskreno moram reči, da nisem prijatelj jubilejev, sem pa prijatelj življenja. Opazil sem, da bi praznovanje jubilejev lahko služilo življenju. Zato sem se za praznovanje odločil skupaj z drugimi, toliko bolj, ker se to sklada z mojim življenjskim prepričanjem. Pri srcu sta mi razumevanje med ljudmi in sprava, razumevanje med kristjani, ki je danes tudi zaradi dogajanja v Rusiji in Ukrajini pred posebnimi izzivi. Tudi na tem področju je treba kaj narediti, zato bo slavje moje zlate maše v službi povezovanja; prišli bodo verniki iz Beograda, peli bodo pri maši …

Moje praznovanje v Škocjanu se lepo povezuje tudi s praznovanjem občine in z Ignacijem Knobeharjem, velikim misijonarjem, ki me je zelo navdihoval. Kot bogoslovec in mlad duhovnik sem želel tudi sam oditi v misijone, prav v Afriko, ampak moji predstojniki se takrat niso strinjali s tem in so me zadrževali doma, do imenovanja za beograjskega nadškofa.«

Kakšni občutki vas prevevajo ob tako visokih jubilejih?

»Predvsem sem globoko hvaležen, ker sta bila zame prejetji duhovništva in redovništva velik dar. V duhovniškem poklicu sem res izjemno veliko prejel: Cerkev me je marsikam pošiljala, srečeval sem veliko ljudi, tudi zunaj Slovenije, zlasti na Hrvaškem, Koroškem, Tržaškem pa tudi po vsej v Italiji, v Kanadi, Argentini in drugod. Vse te izkušnje so me zelo bogatile, še posebej na področju odkrivanja skrivnosti Boga in modrosti Cerkve. To je zame brezkončno osrečujoče.«

Kako je bilo sredi pravoslavnega sveta pričati o odprtosti Katoliške cerkve za edinost, za zbliževanje kristjanov vzhodnega in zahodnega duha?

»V Srbiji sem bil res zelo lepo sprejet, imel sem veliko stikov tudi s pravoslavno cerkvijo in na splošno s prebivalci Srbije, tako da sem kar presenečen nad sinergijo, ki se je vzpostavila med nami.

Ko govorimo o edinosti kristjanov med katoliškimi in pravoslavnimi verniki, pa se moramo zavedati, da je bilo na območju Balkana izjemno veliko konfliktov: nacionalnih in tudi širših, ker je bil Balkan od 2. stoletja naprej meja med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom; ta meja je pozneje postala meja med pravoslavno in katoliško Cerkvijo in vsi ti konflikti so se dogajali prav tu. Sem pride z vso svojo močjo in prodornostjo še tretja velika religija, islam. Zato so številni konflikti – psihološko gledano – razumljivi.

Zdaj je čas, da iz te konfliktne situacije naredimo komplementarno situacijo, a ljudje imamo različne pristope. Po svoji naravi in teološki usmerjenosti sem vedno za povezovanje, sodelovanje, nekateri pa rajši poudarjajo različnosti ter s tem konfliktualnost in neurejenost. Hrepenijo po prevladi ene skupnosti nad drugo. Zato se čudim, da se celotna antropologija, sociologija in filozofija premalo ukvarjajo s tem – vsi predstavljajo le konkretne probleme, a ne gredo v korenine ter ne prinašajo pravih pogledov in utemeljevanj za povezovanje. Zato želim, da je slavje obeh mojih jubilejev v službi medsebojnega razumevanja in dopolnjevanja.«

Beograd je bil ob vašem prihodu razrušen od bombardiranja, vladala je izjemna revščina. Kako zdaj živijo Srbi?

»Prišel sem leto po bombardiranju Nata. Z mojim nastopom v Beogradu se konča obdobje Miloševića, ki je bil odveden v Haag. Takrat pride na oblast prva demokratična vlada pod vodstvom Zorana Đinđića, ki pa je bil ubit. Potem se je začelo iskanje v smislu, kako nekdanje zelo močne tradicionalne in nacionalne vrednote Srbije povezati z moderno demokratično evropsko usmerjeno miselnostjo.

Konflikti seveda niso izostali, ker ima Srbija – česar veliko ljudi ne razume – zaradi svoje dolge zgodovine v sebi veliko nerešenih vprašanj: Srbija – Črna gora, Srbija – zdajšnje Kosovo. Le največji umi bi lahko z neko jasno vizijo in zdravo metodološko usmerjenostjo omogočili razvoj. Pogoste volitve in veliko dogodkov pa žal bolj prispevajo k poudarjanju različnosti kot komplementarnosti. Vsi, Evropa in Slovenija, se moramo bolj zavzeti in jim pomagati.

Sicer pa se je v vseh teh letih v Srbiji marsikaj spremenilo. Država je materialno precej obnovljena, gospodarsko se razvija. Manj pa je v tako kratkem obdobju mogoče narediti na notranjem, miselnem področju, toliko bolj, ker je bila Srbija, kot rečeno, vedno razpeta med vzhodom in zahodom.«

Gotovo tudi zdaj iz Slovenije spremljate politično dogajanje v Srbiji. Kam se bo obrnila: proti EU ali na vzhod, k Rusiji in Kitajski?

»Eno je zemljepisno in kronološko vprašanje, drugo kulturološko. Srbija je bila in bo vedno del Evrope, vendar so Srbi, zato ker je šla po njihovem ozemlju meja med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom, ker ima Carigrad vedno močen vpliv, ker je pravoslavje tu izjemno specifično navzoče, ker je imel islam izjemno veliko moč in jim je Rusija takrat najbolj duhovno pomagala, so – zgodovinsko gledano – zelo naslonjeni na Vzhod. Zato je potrebnih veliko posameznikov z jasnimi vizijami, da bi omogočali celotnemu prebivalstvu Srbije, da se tudi psihološko vključijo v evropsko skupnost, kar zemljepisno in zgodovinsko so.

Problem pa je psihološko doživljanje. Evropa kljub vsem pozitivnim elementom včasih preveč poudarja individualizem, kar je na vzhodu vedno manj sprejeto, saj je tam pomembna skupnost. In ker so nekatere sociološke vrednote tako močno poudarjene, jih narod z bolj tradicionalnim pogledom, kot so Srbi, bolj težko sprejme. Ker ni prave svobode medijev v celotni Srbiji, ljudstvo ne more doživeti vse te integralne informacije.

Zavedati pa se moramo, da Srbija pripada Evropi, in Evropa ima kaj dobiti od Srbije. Gre za vzajemnost, a dialog bo še trd zaradi različne psihologije, ki jo pogojuje zgodovina. Žal mi je, da Evropa ne nastopa močneje na kulturološkem in duhovnem področju; preveč poudarja le ekonomijo in tehnologijo.«

Koliko katoličanov je v beograjski nadškofiji?

»V Srbiji je v vseh škofijah zdaj samo še okoli 400 tisoč katoličanov. Nekoč jih je bilo veliko več. A Nemci so bili po 2. svetovni vojni preganjani iz Srbije, veliko preseljevanja je bilo tudi v 90. letih prejšnjega stoletja. Zdaj pa nacionalne katoliške manjšine, kot so: Slovenci, Hrvati, Madžari, Romuni, Bolgari, ki prihajajo iz držav, ki so že v EU, odhajajo iz Srbije. Na območju beograjske nadškofije je tako katoličanov vse manj, zdaj jih je le še okoli 25 tisoč, v Vojvodini pa veliko več.«

Kako je s Slovenci v Srbiji? Gotovo ste se trudili za stike z njimi. Kako živijo?

»Slovencev v Srbiji je precej veliko, natančnih podatkov pa ni – ker so zelo pomešani s krajevnimi prebivalci, veliko je mešanih družin. Veliko jih je prešlo tudi v pravoslavje, saj se Slovenci včasih radi preveč prilagodimo tudi tam, kjer ne bi bilo treba, in zanemarjamo svojo identiteto.

Slovenci sicer vejajo za pridne in so v Srbiji dobro organizirani v razna krajevna društva, tudi v Beogradu. Veliko stikov sem imel z njimi. Na splošno gledano, obstaja velika simpatija med Slovenci in Srbi. Škoda, da je premalo tistih, ki bi nadaljevali delo na področjih ekumenizma, sprave in medsebojne povezanosti.«

Zdaj ste upokojeni nadškof in ste prišli domov v Slovenijo. Kje je vaše mesto, kaj počnete?

»Doma sem od novega leta. Prve mesece prebivanja v Sloveniji preživljam na Trsteniku nad Kranjem, v hiši za starejše brate salezijance, da si malo odpočijem in bolj razmislim o svojem nadaljnjem delovanju. Veliko se oziram tudi na Koroško. Na splošno mislim, da bi Slovenija morala ravno zaradi povezovanja Slovencev bolj sodelovati s svojimi manjšinami. Ne gre za neki nacionalizem, ampak slovenski narod ima posebno identiteto in poslanstvo, ki sta za EU zelo pomembna. Vedno je imel v sebi misijonarsko dimenzijo, tj. pomagati drugim, in ekumensko dimenzijo, tj. pospeševati občestvo in edinost kristjanov.

Neverjetno je, da ima tako majhen slovenski narod toliko misijonarjev in ekumenskih delavcev – to je naša karizma, ki se je v tem trenutku ne smemo odpovedati. Mi, ki smo po številu majhni in nikogar ne ogrožamo, lahko vsem iskreno pomagamo.«

Še posebej vas navdihuje veliki rojak dr. Ignacij Knoblehar in prav vi ste spodbudili procese za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega) in kanonizacijo (razglasitev za svetnika).

»Ja, zadal sem si to nalogo; omahovanja je bilo dovolj. Veseli me, da je Škofija Novo mesto tudi zavzeta. Prav je, da tako velik človek iz Škocjana postane znan vsemu svetu. V teh dneh sem odkril neverjetno delo bližnjega rojaka iz Boštanja, dr. Antona Umka Okiškega, več kot 100-stransko pesnitev o Knobleharju, ki me je še posebej ganila.«

Kaj porečete o še vedno hudi ideološki razklanosti Slovencev, za katero se zdi, da je aktualna vlada ne skuša zmanjšati, ampak z raznimi dejanji poglablja te razlike, ki nas že leta zavirajo tudi v gospodarskem in sploh vsestranskem razvoju? Kako komentirate npr. nedavno vladno odločitev o ukinitvi dneva spomina na žrtve komunizma – tudi glede na vašo osebno izkušnjo, saj so vam partizani leta 1945 odpeljali in ubili očeta, štirje otroci ste ostali sami z mamo in nikoli niste izvedeli, kje je oče končal svoje življenje?

»Vedno sem bil za povezovanje, usklajevanje različnosti v edinost in na tem bom vztrajal, vendar mislim, da je v zdajšnjih potezah vlade veliko neodgovornosti. Vsaka vlada je v službi edinosti vseh prebivalcev in mora ustvarjati tisto ozračje, v katerem se bomo vsi najboljše počutili ter imeli dovolj priložnosti za integralni dialog in sodelovanje.

Zdaj je preveč vsiljevanja enostranskega pogleda in še posebej pod filozofskim vidikom, kar me zelo boli – ni prave antropologije, ampak vlada skrčena sociologija enega vidika, skrajni liberalizem. Od tega pa neko veliko občestvo oz. narodna skupnost ne more živeti. Eno je prava svoboda, da se ljudje lahko odločajo, drugo pa je vsiljevanje neintegralne svobode, kar je anarhistična svoboda.

Glede očeta pa le tole – v družini smo se vseskozi trudili, da bi izvedeli kaj več, kaj se je zgodilo z njim, in radi bi tudi administrativno uredili, da dobimo mrliški list. To je osnovna dolžnost države, ki tega še ni storila. Vsak človek je nekaj svetega in presega vlogo neke politične stranke. Rek o zdravi kmečki pameti je bil vedno v službi življenja in toliko bolj mora biti navzoč pri delu vsake vlade. Sicer politiki niso odgovorni za življenje in to ni svoboda. Svoboda služi življenju, ne pa ga uničuje.«

Članek je bil objavljen v julijski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj