DL: Nace Junkar - Nekoč uspešen, danes sam in osamljen 

10.10.2023 | 14:40

Nace Junkar: »Da sem ob operi pel tudi zabavno glasbo, je kriv Oto Pestner.« (Foto: B. Blaić)

50 let življenja med glasbenimi notami na najuglednejših slovenskih in mednarodnih zabavnoglasbenih in opernih prizoriščih, obdobje ljubezni, razpete med glasbo in ljudi, leta krmarjenja med veseljem in razočaranji, med življenjem in smrtjo. Dolgoletno uživanje pod žarometi je danes strnjeno na veliko manj nastopih, a ti so svetla luč današnje samote in osamljenosti.

Nace Junkar, po rodu Dolenjec, nam je zaupal zgodbo uspeha in žalosti. Letos slavi pet desetletij od prvega profesionalnega odrskega nastopa in to je z založbo Helidon zaznamoval tudi na zgoščenki in LP-plošči svojih največjih uspešnic.

Jih je bilo težko izbrati?

»Izbor je bil kar zahteven, saj sem se moral opredeliti na pesmi, ki so izšle pri založbi Helidon. Pri založbi Menart so mi dovolili objavo še dveh mojih uspešnic, tj. Mama in Hvalnica dnevu, ki sta bili prvotno posneti z Otom Pestnerjem, pozneje pa sem ju posnel samostojno. Med objavljenimi je tudi meni ljuba skladba Draga Misleja -  Mefa in Saša Fajona Ko mene več ne bo, ki so jo peli že Slavko Ivančič, Eroika in Jan Plestenjak. Prva – na plošči in CD-ju, pa je kultni Slovenski mornar, s katerim sem požel drugo zmago in prvo solistično na portoroškem festivalu Melodije morja in sonca.«

Kdaj se je zgodil ta ljubezenski preskok do glasbe?

»Menda sem pel, še preden sem dobro spregovoril. Po pripovedi mami je bila moja prva oboževana pesem Tinka Tonka pod goro. Ker sem si vedno želel nastopati na televiziji, mi je mama iz kartonaste škatle takrat izrezala TV-zaslon. Pri nas doma se je vedno pelo – od narodnih, partizanskih do cerkvenih pesmi. Mama je imela čudovit sopran in bila solistka v šentjernejski cerkvi, oče pa je rad in pogosto prepeval v družbi prijateljev in znancev. Starši so se po poroki preselili v Ljubljano, kjer sem se rodil, in prav oče je bil tisti, ki me je že zelo zgodaj vpisal v glasbeno šolo. Učil sem se harmoniko in to mi je vedno zelo prav prišlo.«

Kdaj pa vas je prevzela opera?

»Z opero sem se prvič srečal na radiu, ko me je nanjo opozorila mami. Še danes se spomnim, da sva poslušala duet iz Prodane neveste. Posebno doživetje pa je bil zame osnovnošolski obisk ljubljanske operne hiše. Celo tako me je prevzel, da sem bil potem stalen obiskovalec dijaškega stojišča. To me je »okužilo« za vse življenje. Hkrati ob vpisu v gimnazijo sem opravil sprejemni izpit za študij na Akademiji za glasbo. V tistem času sem spoznal tržaško Slovenko prof. Ksenijo Vidali, ki je imela v Ljubljani zasebno italijansko akademijo solo petja, zato sem se raje odločil za ta študij. Tako sem že leta 1973 kot 16-letni mulc začel profesionalno peti z velikimi orkestri, celo s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kmalu za tem tudi na protokolarnih dogodkih. Ja, celo Titu sem pel. Tik pred maturo sem se udeležil pevskega tekmovanja v ljubljanski operi in italijanskem Trevisu. Na obeh sem dobil možnost takojšnjega angažmaja. V žiriji sta bila slovita pevca, tenorist Anton Dermota in baritonist Tito Gobbi, h kateremu naj bi šel čez leto dni na izpopolnjevanje. Žal je potem zbolel in izjemna priložnost je padla v vodo. Po končani gimnaziji sem študiral še slovenski jezik in knjižničarstvo na Pedagoški akademiji, a je spisana diploma še vedno v mojem predalu. V zadnjem semestru me je namreč v službo v SNG Opera in balet povabil maestro Ciril Cvetko in od takrat sem se posvečal samo še glasbi. Nikoli pa nisem zapustil rednega izpopolnjevanja glasu pri svoji profesorici.«

Na katere vloge pa ste najponosnejši?

»V ljubljanski Operi sem se zaposlil marca leta 1979, kjer sem bil pevec opernega solo zbora. To pomeni, da sem vse do upokojitve pel v solističnih vlogah in zboru, kjer so me potrebovali. Kar 19-krat pa sem vskočil namesto obolelih kolegov, kar je zelo zahtevno in pogumno dejanje. Najbolj sem ponosen na svojo vlogo cesarja Altouma v Puccinijevi operi Turandot. Kolega je zbolel in sem se je moral naučiti čez noč. Ob koncu sem požel huronski aplavz orkestra in občinstva, v časopisih pa so se naslednji dan vrstili hvalospevi – med drugim tudi »Brez Naceta Junkarja ni Turandot«. Odpel sem še številne vloge v različnih operah in operetah in tako je bilo vse do leta 2002, ko sem zbolel za depresijo in moje delo v operni hiši se je močno zmanjšalo.«

Vzporedno s petjem v ljubljanski operi ste gradili tudi kariero v zabavni glasbi. Zdi se mi, da sploh ni tako daleč nazaj, ko ste po Sloveniji navduševali v duetu s Heleno Blagne.

»Da sem ob operi nastopal tudi s popevkami, je »kriv« Oto Pestner, s katerim sva skupaj služila vojaščino v Ajdovščini. Jaz sem pel borbene pesmi, Oto pa popevke. Najino sodelovanje se je tudi po tem, ko sva bila oba že »v civilu«, nadaljevalo. Vsaka njegova skladba, napisana zame, je požela navdušenje poslušalcev. Tako kot najini nastopi s Heleno Blagne, s katero sva imela dolgo in intenzivno obdobje skupnega prepevanja. Sploh s pesmijo Vrniva se na najino obalo, ki jo še danes mnogi radi poslušajo in prepevajo.«

Kakšen odnos pa s Heleno gojita danes?

»Midva sva večna prijatelja v srcu. Davnega leta 1983 naju je spoznal Berti Rodošek in najina prva skupna pijača je bil malinovec, s katerim mi je postregla pri sebi doma na Jesenicah. Najintenzivneje sva se družila v času najinih gostovanj. Mesece sva bila skupaj na morju, pogosto je prihajala tudi k meni domov. Preprosto – čutila sva se na odru in nikoli nisva vnaprej pripravljala koreografije. Potem pa je življenje odneslo vsakega na svojo stran – Helena si je ustvarila družino, sledile so življenjske spremembe in najina druženja so bila vse redkejša. A kadar se srečava, se iskreno razveseliva drug drugega. Strašansko jo imam rad, vedno bo imela posebno mesto, nekako med sestro, prijateljico in izjemno sopevko.«

Posebno poglavje v zabavni glasi so bili festivali.

»Moj festivalski začetek se je zgodil leta 1983 na prvi Pop delavnici z naslovom Prisluhnite, izberite. Pel sem pesem Ota Pestnerja Ti si moja melodija. V novomeški dvorani Marof je bil finale in osvojil sem nagrado za najobetavnejšega mladega pevca. Potem sem leta 1985 prvič nastopil na festivalu Melodije morja in sonca s skladbo Moja domovina je poletje Elze Budau in Nikice Kalogjere ter v aranžmaju Mojmirja Sepeta. V tistem obdobju je bil uspeh že sam nastop na tem festivalu. Istega leta sem sodeloval še na Festivalu narečnih popevk in s pesmijo Mati Andreja Grabarja osvojil nagrado za najboljšega debitanta. Leta 1986 sva z Otom v duetu spet pela na tem festivalu, skladba Slovenija, najlepša si dežela, pod katero se je ob Otu podpisal še Ivan Sivec, je spet navdušila občinstvo in zmagala. Sodelovanje z Otom se je potem nadaljevalo leta 1989 s prvo pesmijo, ki sem jo v duetu zapel s takrat že veliko zvezdo Balkana Heleno Blagne Vrniva se na najino obalo, s katero sva na festivalu MMS zmagala. Leto pozneje pa se je zgodila še moja prva samostojna zmaga na portoroškem MMS, ki sem jo zaznamoval s pesmijo Slovenski mornar; avtor obeh je bil v celoti spet Oto. Vmes sem leta 1989 na Narečni popevki zmagal še s pesmijo Mam’na l'bez'n Ota Pestnerja in Ivana Sivca.«

Ste perfekcionist v vsem, imate široko pevsko znanje pa tudi izjemen posluh za jezik in bogat besedni zaklad. Kakšno znanje pravzaprav potrebuje dober glasbenik? Kako pomembni sta pri tem t. i. odrska prezenca in karizma?

»Znam lenariti, ampak kadar delam, mora biti vse popolno – od prepevanja do odrske podobe. Glas imam, muzikalen sem, obožujem oder in reflektorske luči. Da prepričaš občinstvo, je pomembno, da znaš peti in da to rad počneš. Pri opernem petju je pomembno, da ne stopiš prehitro v velike čevlje, odrska prezenca in karizma pa … to imaš ali pa ne. Tega se ne da naučiti.«

Kot solopevski pedagog ste »ustvarili« veliko pevcev in pevk ter jim pomagali pri prodoru na velike odre.

»Učil sem veliko pevcev začetnikov pa tudi zelo znanih ali pa takšnih, ki so to sčasoma postali. Številne sem rešil pred nastankom pevskih vozličev oziroma hripavosti. Kar lepo število pa je bilo tistih, ki so bili operirani na glasilkah in sem jim ponovno pomagal pevsko »shoditi«. To delo je odgovorno in je vedno treba sodelovati z zdravnikom foniatrom. Teh imen ne želim omenjati, pa tudi sicer nerad omenjam imena svojih učencev, študentov. Bi pa želel poudariti nekaj zelo marljivih: Manca Špik, Rebeka Dremelj, Aleks Volasko, Sebastian, Domen Kumer, iz Dolenjske sta bila to tudi Alen in Denis Malnar iz ansambla Azalea ter številni drugi. Še vedno se tudi danes kdo izmed opernih in zabavnoglasbenih pevcev zateče k meni po nasvet.«

Življenje nas zna prijetno in včasih tudi boleče presenečati. So obdobja, s katerimi se je veliko težje spoprijeti kot z uspehi. Vam je zadnjih nekaj let na pot prinašalo kar precej žalosti in bolečine.

»Ja, začelo se je že leta 1987, ko sem zbolel za hudo obliko borelioze. To sem nekako premagal, nato pa leta 2002 zbolel za depresijo. Vanjo me je pahnil konec dolgoletne ljubezni, za povrh je zbolel še oče in kmalu umrl. Na dan njegove smrti in naslednji dan sem imel tri nastope – nobenega nisem odpovedal. Potem pa me je zlomilo in tistih prvih mesecev življenja po očetovi smrti se niti ne spomnim. Životaril sem iz dneva v dan, a hudega še ni bilo konec. Leta 2008 sem izgubil še mamo in – res upam, da je zadnje, kar me je prizadelo – leta 2014 so mi povsem po naključju med slikanjem glave odkrili anevrizmo na možganih, jo operirali in zato sem zdaj že leta pod strokovnim nadzorom. Kljub posledicam vseh bolezni še vedno rad nastopam. Obožujem oder, kamero, ljudi, ne maram pa fotografiranj. Res je, da sem zadnje čase precej aktiven na družabnih omrežjih tudi s fotografijami, a to mi zdaj predstavlja predvsem stik s svetom.«

Kaj vas danes osrečuje?

»Še vedno glasba. In da ljudje še vedno radi poslušajo mojo glasbo. Tako kot imam rad mir, sem rad tudi med ljudmi. Še zlasti med pogovori v dvoje ob kavi pri meni nad Kostanjevico, od koder se vije čudovit razgled. Rad obiskujem tudi koncerte in predstave, Italijo in prekrasno Toskano, spomladi in zgodaj jeseni pa mi dušo poboža morje, vedno prelep Strunjan. Letos me je močno razžalostilo, da kot dvakratni zmagovalec Melodij morja in sonca nisem bil povabljen niti med občinstvo. V svoji karieri sem nastopil na več kot 700 dobrodelnih koncertih in še nastopam, za kar sem prejel celo posebno priznanje predsednika RS Boruta Pahorja. Danes pa sem velikokrat sam in osamljen. To boli in je težko, zato bodite srečni vsi, ki tega niste okusili.«

Katero glasbo radi poslušate?

»Vedno kakovostno in različnih žanrov. Da bi posebej rad poslušal kakšno zvrst, to ne. Tudi televizije že leta ne gledam. Včasih na YouTubu poslušam kakšne posnetke. Z zamikom sem tako pogledal letošnji festival Melodije morja in sonca. Zame je imel poleg svojega opernega kolega Gregorja Ravnika, ki je pel izjemno težko pesem, več kot izvrsten nastop Marijan Novina. Svojega Ribiča je zapel tako fantastično, da bi moral dobiti eno izmed nagrad. Čudovita pesem, prelepo besedilo in krasna interpretacija. Še tisti dan sem mu poslal SMS s čestitkami in pohvalo. Res je bil odličen, vrhunski!«

Nace, bi danes, po petih desetletjih glasbene kariere, naredili kaj drugače?

»Saj veste, kako rečemo – s to pametjo bi verjetno storil kaj drugače. Na primer (v smehu) ne bi si barval las, včasih bi bil mogoče moj odziv kaj drugačen … ne vem in tega niti ne želim vedeti.«

Nace, z dobrimi željami hvala za pogovor.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Renata Mikec