DL: Škoda po divjadi je velika, a je ne prijavijo

29.10.2023 | 18:00

Na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju škodo na kmetijskih površinah povzročajo predvsem divji prašiči, jelenjad in bobri – Poziv kmetom, naj dosledno prijavljajo škodo – Lenarčič: Živali ne jedo evrov, ampak kakovostno krmo

Že pred tremi leti so kmetje z našega konca opozarjali, da poleg vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov škodo v kmetijstvu povzročata tudi divjad in zverjad. Razmere se do danes niso izboljšale, je bilo slišati pred tednom dni v Mokronogu na okrogli mizi z naslovom Škode po divjadi in ukrepi za zmanjšanje, na kateri so kmetje o problematiki razpravljali s predstavniki ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, Zavoda za gozdove in lovskih družin.

Predsednik Govedorejskega društva Trebnje Andrej Lenarčič, eden od pobudnikov okrogle mize, je povedal, da na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju škodo ponekod na kmetijskih površinah povzročajo predvsem divji prašiči, jelenjad in bobri, ki so se v zadnjih letih zelo razmnožili. »V naši Mirnski dolini jih je toliko, da jih je dovolj za vso Slovenijo. Zadeve so malo že ušle z vajeti, vendar za nekatere to ni problematično,« je poudaril Lenarčič, ki je tudi sam kmet.

Na njihovi kmetiji v Bruni vasi, na kateri skrbijo za 140 glav živine, od tega je 70 krav molznic, preostalo so mlada teleta, imajo največ težav z razširjeno populacijo divjih prašičev, ki delajo škodo na poljih in travnikih. »Norijo skoraj vsak drugi dan. Lovci so mi posodili nočni daljnogled, s katerim sem včasih zvečer opazil tudi trop 40 divjih prašičev, ki so se zapodili na mojo njivo. Izberejo najboljšo vrsto koruze, ni jim vsaka všeč, najraje imajo poltrdinko, ker ima največ beljakovin,« je dejal Lenarčič in v isti sapi dodal, da za divjimi prašiči ostaja tudi ogromno zajedavcev, ki lahko z rastlinsko silažo mimogrede pridejo v prebavni trakt živali in jim povzročajo težave.

Da bi kmetje preprečili vdore divjih prašičev, ograjujejo svoje kmetijske površine z električnimi pastirji. A vseh njiv in travnikov ne zavarujejo tako, saj električni pastirji, zlasti solarni, stanejo kar nekaj denarja, povrhu vsega postavljanje žic zahteva tudi veliko časa, kasneje pa morajo tudi nenehno preverjati, ali je krog sklenjen, sicer električni pastir nima smisla, pove predsednik trebanjskih govedorejcev.

Na vprašanje, kje vidi rešitev, odgovarja, da v še večjem odstrelu živali. Ko je odraščal, je bil vesel, če je na pašniku videl srno ali jelena, danes pa po njegovih besedah moraš imeti že smolo, da živali ne vidiš. Njihova kmetija je zelo blizu gozda in pogosto na dvorišču opazijo lisico, kune, celo šakale, jelen pa se je že pasel kar v silosu s koruzno silažo. Lenarčič pravi, da so nekatere lovske družine pripravljene sodelovati bolj, druge manj.

PRIZADEVAJO SI ZMANJŠATI ŠTEVILO DIVJIH PRAŠIČEV

V Lovski družini Tržišče v zadnjih letih opažajo porast divjih prašičev. Predlani so jih ustrelili rekordnih 84, lani 38, letos pa so že pri številu 54. »Upoštevamo potrebe, da zmanjšamo število divjih prašičev, kar nam je uspelo. Moramo pa vedeti, da vsak lovec za to porabi veliko prostega časa, saj ni tako preprosto ustreliti prašiča,« pove starešina Janez Kukec.

Lovske družine tudi izplačujejo škodo, ki jo povzroči divjad na njihovem lovišču. Lovci nekaj denarja sicer dobijo s prodajo mesa ustreljenih živali, poleg tega so dodatno nagrajeni za vsak odstrel divjega prašiča nad letnim načrtom, a s tem ne pokrijejo vseh odhodkov. Da lovske družine preživijo, lovci plačujejo visoko letno članarino, pravi Kukec.

Ob tem poudarja, da so pričakovanja kmetov po visoki odškodnini zaradi škode po divjadi večkrat občutno prevelika. »Da bi poplačali vse, kar nekdo zahteva, ni mogoče,« poudarja Kukec. Kmetom, ki so zaradi divjadi utrpeli večjo škodo, bi po njegovem mnenju morala pomagati država.

MINISTRSTVO: DOLENJSKA NI PROBLEMATIČNA

Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano o tem za zdaj ne razmišljajo. »Država izplačuje škode po divjadi na nelovnih površinah, kot so parki, naselja, vrtovi, igrišča, ceste, sprehajališča in drugo, da bi še na kmetijskih, pa ne načrtujemo,« je bil jasen Sašo Novinec z ministrstva.

Tudi on je poudaril, da lovci nekaj denarja zaslužijo s prodajo divjačine, dodatno pa so nagrajeni za vsakega ustreljenega prašiča, če presežejo letno osnovo. Za samca, starega do enega leta, in za vsako samico dobijo po 100 evrov, za vse preostalo pa po 50 evrov. »Če dobro presežeš osnovo, je to kar nekaj denarja,« pravi Novinec. Če imajo lovske družine prevelike stroške z izplačevanjem škode po divjadi, pa lahko po njegovih besedah zaprosijo ministrstvo, da jim zniža koncesnino, ki jo plačujejo državi, da lahko sploh lovijo.

Čeprav dolenjski, posavski in belokranjski kmetje opozarjajo, da jim divji prašiči in jelenjad povzročajo škodo, pa so na kmetijskem ministrstvu mnenja, da problematika tukaj ni tako izrazita kot drugod po državi.

KMETJE NE PRIJAVLJAJO ŠKODE

A kmetje z našega konca pogosto ne prijavljajo škode, zato so številke dokaj nizke, so poudarili nekateri udeleženci okrogle mize. Marjan Kumelj iz novomeške enote Zavoda za gozdove je dejal, da podatki o prijavljenih škodah po divjadi kažejo, da ni veliko zahtevkov za izplačilo odškodnine. Zbrane kmete v dvorani gasilskega doma je tudi povprašal, kdo izmed njih je v zadnjih letih prijavil škodo po divjadi in zahteval odškodnino, roko pa jih je dvignilo le nekaj. Kumelj je tudi postregel s podatki o izplačanih odškodninah v preteklem letu. V Posavju so kmetom izplačali 6.610 evrov, na kočevsko-belokranjskem območju 12.000 evrov, na novomeškem pa 25.000 evrov. V primerjavi s preteklimi leti so številke podobne, čeprav bi glede na porast divjadi pričakovali, da bodo višje.

ŽIVALI NE JEDO EVROV

Na novomeškem kmetijsko-gozdarskem zavodu poudarjajo, da je za kakovostno ugotavljanje stanja treba dosledno poročati o škodi po divjadi. S tem je vdor divjadi na kmetijsko zemljišče zabeležen v sistem, številke pa se potem upoštevajo pri ugotavljanju staleža in načrtovanju nujnega odstrela divjih prašičev oziroma preostale divjadi. Kot je povedal Vinko Merzel z omenjenega zavoda, kmetje ne prijavljajo škode, ker so odškodnine nizke in ne povrnejo vsega truda pri preprečevanju škod, zato se jim ne zdi smiselno ukvarjati z vsemi papirji in administracijo. »Velika škoda je, če kmetje škode po divjadi ne prijavljajo,« je še dodal Merzel in kmete pozval, naj to vendarle storijo.

Z njim se strinja predsednik Govedorejskega društva Trebnje Andrej Lenarčič. Kmetje po njegovih besedah majhne škode kar sami sanirajo. Nekateri so tudi lovci in se potem znajdejo v precepu, saj škode po divjadi pokrivajo lovske družine. Lenarčič priznava, da so kmetje včasih solidarni drug z drugim, a s tem po drugi strani zavajajo sami sebe. Poudaril je še, da vsi želijo imeti kakovostne pridelke, ne pa odškodnin. »Naše živali ne jedo evrov, ampak zdravo in kakovostno krmo,« je še pripomnil.

Na okrogli mizi so govorili tudi o afriški prašičji kugi, ki jo prenašajo divji prašiči. »Večja ko je njihova populacija, večja je možnost za prenos te bolezni, za katero ni cepiva in ne zdravila. Čas je za bolj drastične ukrepe, da se stalež divjih prašičev zmanjša,« je prepričan Vinko Merzel.

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Rok Nose