Ljudje ob Kolpi: Matija Malešič

1.11.2023 | 11:00

Matija Malešič l. 1930

Matija Malešič, pravnik in pisatelj
Rodil se je 30. oktobra 1891 v Črnomlju, umrl 25. junija 1940 v Škofji Loki

»Iskren človek brez sleherne zahrbtne misli in dobrega, sočutnega srca je bil rajni glavar. Otroško preprost je bil že kot dijak, mehka belokranjska duša, in tak je ostal vse življenje ...«, je v spominskem zapisu koledarja Mohorjeve družbe leta 1941 o Matiji Malešiču zapisal neznan avtor.

Matija se  je rodil v črnomaljski kmečki družini kot tretji od štirih otrok. Še v otroštvu je izgubil očeta in za družino je potem skrbela mati sama. Po osnovni šoli v Črnomlju je kljub skromnim razmeram uspel nadaljevati šolanje na nižji gimnaziji Novo mesto, višjo gimnazijo pa je obiskoval v ljubljanskem Marijanišču, kjer je uspešno opravil maturo leta 1913. Že v gimnazijskih časih je pričel (ob vzpodbudi prošta Andreja Kalana) objavljati kratke novele pod psevdonimoma Zorislav in Stanko Bor v Dolenjskih novicah, Mentorju, Zori, Mladosti in Ilustriranem Glasniku.

Takoj po maturi je odšel na služenje obveznega enoletnega vojaškega roka, a tik pred njegovo demobilizacijo se prične I. svetovna vojna in tako ostane vojak do 26. novembra 1918. Najprej je sodeloval v bojih na Drini, ko pa se odpre soška fronta, je premeščen tam. Ves čas piše dnevnik o dogajanju na bojiščih. Na soški fronti je hudo ranjen in potem več kot leto dni preživel po bolnišnicah na Ogrskem in na Dunaju. Ta čas je poskušal kar najbolje izkoristiti in je vpisal študij prava, ki ga je potem nadaljeval na univerzi v Zagrebu kot redni študent in v maju 1919 z odliko opravil prvi državni izpit. Z odliko je opravil tudi vse druge izpite in decembra 1920 je opravil tudi pravniški izpit. Po končanem študiju je nastopil upravno službo na okrajnem glavarstvu v Slovenj Gradcu, potem pa je služboval še na okrajnih glavarstvih v Murski Soboti, Črnomlju, Mariboru, Logatcu in nazadnje v Škofji Loki.

Med diktaturo leta 1932 so Matijo Malešiča prestavili najprej v Konjic in nato v Banja Luko, kjer je nekaj časa živel brez družine. Nikoli ni izvedel razloga za to kazensko premestitev. Od tam je pisal: »In sem mislil: ne bodo me! Tudi če so me vrgli v Banjaluko, jim pokažem pesti in zobe. Drugače jim ne morem pokazati, kaj znam, kakor v literaturi.« Iz Bosne se mu je v Slovenijo uspelo vrniti le zaradi hude bolezni.

Poročil se je februarja 1931 z Elizabeto Kren, hčerko veleposestnika iz okolice Maribora. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, prvorojenka je umrla kmalu po porodu.

Malešičevo pisateljevanje se je razvilo med vojno, ko je pisal predvsem o življenju slovenskega vojaka na fronti. Te črtice objavlja v Ilustriranem Glasniku. Najpomembnejša sta cikla krajših pripovedi: Ljudje od Soče in Slike z bojišča. 1915 je v Slovenskih večernicah izšla novela Zgodba o povišanju.

Leta 1919 v reviji Dom in svet izide pripoved Gospa v kočiji. Tu je uvedel v naše leposlovje Slovensko krajino (danes ga imenujemo Prekmurje). Sledila je še objava dvajsetih novel. Še po njegovi zgodnji smrti v Domu in svetu celo leto izhaja povest Škrlatno nebo na vzhodu in zahodu, za kar je dobil tudi  literarno nagrado.

Matija je nekoč v pismu prijatelju potožil, da bi rad več pisal, a zaradi velikih obremenitev v službi lahko to počne le ponoči in ob nedeljah. Matija Malešič je kot okrajni glavar v Škofji Loki umrl zaradi srčne kapi za delovno mizo v svoji pisarni na glavarstvu.

Kljub temu, da je bil v času diktature preganjan, je bil odlikovan z redom sv. Save.

Nekatera njegova dela:

Kruh (1927)

Tam za goro (1927)

Živa voda (1928)

Izobčenci (1933)

V zelenem polju roža (1942)

V zaledju (1960), - druga dva dela trilogije: Boji na Drini in Ob Soči pa sta ostala v rokopisu. Prav tako je ostalo neobjavljenih več kot 700 listov rokopisa romana z naslovom Bella gerant alii (slovensko: Vojskujejo naj se drugi).

Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine je leta 2022 založilo njegovo knjigo Povesti iz dežele Belih brez, kot četrto delo v zbirki: Skrita literarna dediščina Dolenjske in Bele krajine.

Kot pisatelj ni bil ravno najbolj samozavesten in vse negativne kritike so mu segle globoko v srce in ga prizadele. Tako je nekoč ob slabi izkušnji- kritika njegovega dela Izobčenci - pisal: »Sem občutljiv, res, ali tudi trmast! In taka kritika me ne bo zlomila. Človeka seveda potare za nekaj dni, svojo slabost, nepomembnost in ničvrednost občuti ali nato stisne pesti in zobe: zdaj pa nalašč! Da, zdaj pa nalašč, nalašč, nalašč! In pa po Vaše: Oh le naprej, dokler je še vetra kej!«

Njegova rojstna hiša na bregu Dobličice v Črnomlju ne stoji več, zato je spominska plošča Matiji Malešiču postavljena na steno bližnjega črnomaljskega gradu.

Boris Grabrijan