Ljudje ob Kolpi: Božo Račič-Kume

27.12.2023 | 10:45

Božo Račič z učenci 1922

Božo Račič 1930

Krista in Marko Račič 1920

Kumetova deca

Osebni predmeti B. R. K.

Pisanice

Povezovalec prireditve

Theodor Julius Račič  - poznan pod imenom Božo Račič – Kume, učitelj
Rojen 26. decembra 1887 na Čatežu ob Savi, umrl 27. maja 1980 v Ljubljani

Kot otrok učiteljskih staršev se je veliko selil in družina se nikjer ni ustalila. Mogoče pa so šele Adlešiči postali njegov prvi dom, saj se je tja vedno rad vračal. Tudi Adlešičani so ga imeli za svojega, zato so ga klicali Kume. Res je bil kume (boter) številnim otrokom: bil je rojstni kume, birmanski kume in ker je bila v tistih časih še zelo živa tradicija nastrižnega kumstva, je bil tudi nastrižni kume (tisti, ki je otroku odstrigel prve kodrčke). To je bil čas, ko so otroci osebujnikov (bajtarjev) težko dobili botra in sta bila učitelj in župnik navadno botra celemu kupu otrok.

Leta 1909 je maturiral na učiteljišču v Ljubljani in dobil prvo zaposlitev na šoli v Kalu nad Šentjanžem. Leta 1914 se je poročil in dan po vzponu na Triglav s soprogo je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Leta 1916 je bil začasno demobiliziran in je opravljal učiteljsko delo v Toplicah pri Zagorju. Takrat je izdal tudi prvo knjigo: Sušenje v gospodinjstvu. Namreč zavedal se je, da bo v vojnih časih nastopila težava v preskrbi s hrano in je gospodinje hotel vzpodbuditi k pripravi sušenega sadja, da bi lahko zagotavljale družini bolj uravnoteženo prehrano. Med vojno je bil sicer ves čas v zaledju in je v Srbiji poleg kuhanja poučeval tudi slovenščino. V enem svojih člankov v Učiteljskem tovarišu je opisal tragedijo kapitulacije, propada monarhije, ropanja bežeče vojske, nečastne razorožitve, poniževanja … Doma se je pridružil generalu Rudolfu Maistru in tako sodeloval pri vzpostavitvi severne meje Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

1. decembra 1919 je z odlokom nameščen kot učitelj v Adlešiče. Tu se je poleg učiteljevanja vključil tudi v vse pore življenja in razvijal ter promoviral domače obrti in kulturo. Pridno je zapisoval otroške pesmice in izštevanke, ki so jih pripovedovali otroci na paši, ter iz tega material izdal knjižico Belokranjske otroške pesmi. V tem času je tudi izdal Ljudsko kuharico. V enem od časopisnih člankov je zopet opisoval hude težave adlešiške šole, ki ni imela niti osnovnih potrebščin – papirja, pisal, učbenikov. Na oblast poskuša apelirati na vse načine, da bi jim preskrbela vsaj papir, saj sicer ne bo mogoče opismenit mladih Belokranjcev. Tudi stanje šol opisuje kot zelo klavrno – viniška šola naj bi bila v tem času podprta s sedmimi tramovi, saj bi se sicer porušila. A pri delu ga te težave niso zaustavile, saj je bil pri vseh aktivnostih zelo uspešen in ponesel glas o Adlešičih in Adlešičanih po vsej domovini in tudi v tujino. Adlešiški učenci naj bi takrat sodelovali na Svetovni razstavi v Londonu 1922 leta (tega zapisa Jožeta Dularja nismo mogli preveriti z nobenim dokumentom …). Zagotovo pa so učenci razstavljali na velesejmu v Zagrebu in z izkupičkom od prodaje izdelkov Ljubljanskemu etnografskemu muzeju tudi dobili nagrade (sodelujoči naj bi po pripovedovanju dobili prave čevlje). Po le petih letih dela v Adlešičih je s svojimi aktivnostmi pustil nepozaben pečat in se v Adlešiče vračal vse do svoje smrti, njegovi otroci in vnuki prav tako.

Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt in se je preselil v Ljubljano. V tej funkciji je izvedel veliko aktivnosti za ohranjanje in komercialni razvoj domačih obrti, ki je vključeval tudi posodabljanje orodij in prodajo izdelkov. Le od ene mojstrice v Adlešičih je v enem nakupu odkupil kar 1.000 adlešiških pisanic. Domače statve za tkanje lanu je posodobil s češkimi elementi in jih priredil za tkanje volne. Ker je bila Idrija med obema vojnama del Italije je razvijal čipkarstvo drugod po Sloveniji in dosegel celo njihov izvoz v nemške dežele. Etnografski muzej v Ljubljani je oskrbel s številnimi rekviziti. Nagrajen je bil z viteškim redom sv. Save. Njegova aktivnost ni izgubila zamaha niti po upokojitvi 1946 leta, saj nadaljuje delo kot strokovni sodelavec drugih institucij in podjetij. Leta 1949 je bil tudi ustanovni član Muzejskega društva v Metliki. Za čas življenja je izdal še več knjig, med njimi tudi: Kuharske bukvice za kmečke žene in dekleta ali sto jedi za kmečke ljudi, Nova kuharska knjižica, Lace-making in Jugoslavija, Mala ljudska kuharica, Pletenje.

Ob 130. obletnici njegovega rojstva je bila v sodelovanju Slovenskega etnografskega muzeja in JZ KP Kolpa v Adlešičih postavljena velika razstava o njegovem delu (avtor razstave kustosinja vnukinja Mojca Račič, oblikovanje pa je naredila pravnukinja Maruša Račič), ki je bila pozneje prestavljena v Pastoralni center v Črnomlju in nato še v Žiri, ki so tudi pomemben center njegovih aktivnosti. Leta 1957 je bil Božo Račič – Kume imenovan za častnega občana Adlešič, 1973 je podaril zbirko o belokranjskih pisanicah Belokranjskemu muzeju v Metliki, 1978 je bil nagrajen s plaketo Občine Črnomelj …

Adlešičani so svojega učitelja zaradi njegovega vsestranskega delovanja – tudi pospeševanja gospodarskih dejavnosti in modernega kmetovanja ter seveda zbiranja kulturnega bogastva, zelo vzljubili. V Adlešičih je pustil neizbrisen pečat in zaradi njegovega velikega prispevka kraju tukajšnje kulturno društvo danes nosi njegovo ime: KUD Božo Račič Adlešiči.

Umrl je 27. maja 1980 v Ljubljani v 93. letu starosti.

»Vedoželjnost, ustvarjalnost in veselje do poučevanja so bile Kumetu položene v zibelko«, so o očetu Božu povedali njegovi otroci, ki so se Adlešičanom vedno predstavili z besedami: »Mi smo Kumetova deca«. Trije od petih Račičevih otrok so se rodili v stanovanju v zgradbi adlešiške osnovne šole, med njimi tudi atlet, najstarejši, olimpijec Marko Račič. V letu 2002 so v visoki starosti umrli trije njegovi otroci – kot zadnji – v 103. letu starosti Marko, le nekaj mesecev prej pa tudi Marija-Rajka in Nada. Žal sta že pokojna tudi njegova pravnuka.

Kume je bil znan po številnih domislicah, ena od zanimivih je tudi napis, ki je učence pričakal na šolskih vratih na Veliki petek: »Danes pouka ne bo, ker sem moral v Črnomelj po meljo, da bo žena deci spekla povitico …«

Boris Grabrijan
Foto: Tončka Jankovič, Boris Grabrijan; arhiv SEM