Mokrišča so naravni vodni zbiralniki in naravne čistilne naprave

2.2.2024 | 08:20

Ziralnik vode na prečenskem polju

Drugega februarja vsako leto obhajamo svetovni dan mokrišč. Praznik je tesno povezan s podpisom februarja 1971 v iranskem mestu Ramsar konvencije mednarodnega pomena o mokriščih. Konvencija predstavlja medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, njihovih funkcij in biotske raznovrstnosti.

Na dan mokrišč, ki čistijo naše okolje kot naravne čistilne naprave, se sprašujem, ali se zavedamo, da je Zemlja zaradi klimatskih sprememb in človekovega pohlepa ter uničevanja naravnega okolja kot so mokrišča v hudi nevarnosti? Ljudje se obnašamo skrajno neodgovorno kot da  se nam ne more zgoditi prav nič. Še najbolj skregani z zdravo pametjo so svetovni voditelji, ki zagovarjajo tezo, da je segrevanje ozračja izmišljotina znanstvenikov in borcev za čisto naravno okolje. Ozračje se pregreva, zime so bolj mile, ledeniki se topijo, morska gladina se viša, izpusti ogljikovega dioksida in metana v ozračje so preobilni, zaradi česar so ogrožena svetovna mesta in otočja. Kmetje v EU protestirajo zaradi cen goriv in zmanjšanja subvencij, saj se ne zavedajo, da bomo v končni fazi vsi delili enako usodo. Že Albert Einstein je zagovarjal tezo, da ko bo umrla zadnja čebela, bo v nekaj letih enako slovo doletelo tudi ljudi. Zelo plastična je prispodoba, da z visoko hitrostjo drvimo proti zidu, pa se prepiramo, ker se ne znamo odločiti, kako naj ukrepamo za svojo varnost in zaščito.

V naravi je posebej kritično stanje zaradi klimatskih sprememb, zlasti zaradi odtajevanja permafrosta, ki v zrak spušča neomejene količine metana. Permafrost, ki nastane iz ledu z vsebnostjo različnih vrst tal, peska in kamnin, so trajno zamrznjena tla, kar je posledica celoletnih nizkih temperatur. Čeprav se večina permafrosta nahaja v območjih z veliko zemljepisno širino (t. j. blizu obeh polov), se počasi, a vztrajno pojavlja tudi v visokogorju. Po podatkih Wikipedije na zamrznjeni podlagi  nastajajo močvirnata, za kmetijstvo neuporabna tla.

Pri nas skrb vzbujajo mokrišča, ki so v ljudskih očeh neplodna in nevredna, običajno gre za neprehodna močvirna tla, primerna za shranjevanje nebioloških odpadkov in stare krame, kar je katastrofalna napaka.

Kaj je mokrišče?

Mokrišče je območje, ki je redno zadostno preplavljeno s površinsko ali podzemsko vodo, da lahko omogoča življenje rastlinskemu in vodnemu življenju, ki za rast in razmnoževanje potrebuje mokro ali občasno mokro prst. Ramsarska konvencija iz leta 1971 opredeljuje mokrišča kot območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo. Voda v mokriščih  je sladka, polslana ali slana. Mokrišča se oblikujejo vključno z območji obalnega morja, kjer voda ob osekah ne presega globine šest metrov.

Mokrišča se razlikujejo po rastlinstvu, živalstvu in funkciji. Razvrstitev mokrišč je zapletena zaradi njihovega prehodnega značaja, različnih vrst mokrišč in njihovega poimenovanja. Poznamo močvirja z visokim šašjem, trstičevjem, jevševjem in drugimi drevesnimi ali grmovnimi vrstami.

Pogosta so mokrišča ob vodotokih in stoječih vodah kot so na obrežju Drave od Maribora do Središča ob Dravi, na poplavnih ravnicah Mure, Ljubljanskega barja, na površini poplavnega Krakovskega gozda, ob Spodnji Savi z Dobravo, na kraškem porečju Ljubljanice, v Čezsoških prodih in v znamenitih  Jovsih. Nikakor pa ne moremo mimo znanih mokrišč na kraškem polju pri Cerkniškem jezeru, rečnih mrtvic ob Muri, pa na ih na Blokah in v Zelencih pri Kranjski gori.

Ključna funkcija mokrišč je, da so naravni vodni zbiralniki, ki napajajo podtalnico, vodonosnike, reke in jezera, obratno pa se tudi mokrišča napajajo iz potokov, rek in jezer. Večina poplav v urbanih predelih je posledica uničevanja mokrišč, ki so jih nadomestile neprepustne asfaltne površine (ceste, železnice, letališča, pristanišča, bivanjska naselja, tovarne, parkirišča…).

Mokrišča so pomembna, ker blagodejno vplivajo na okoliško mikroklimo. Z izhlapevanjem vode s površin blažijo sušo in v poletni vročini hladijo okolico. Bogata vegetacija mokrišč omogoča odlaganje strupenih snovi in prekomerne količine hranil (ne pa plastike, gradbenega materiala in drugega odpadnega materiala), ki jih človek sprošča v okolje. Delujejo kot naravne čistilne naprave z z omejenimi zmogljivostmi.

Mokrišča so kot velike naravne spužve, ki ujamejo površinsko odtekajoče vode in jih počasi oddajajo, s čimer preprečijo velika nihanja nivoja vode. 

Mokrišča so življenjsko okolje redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki so zavarovane po seznamih in pravilnikih o zaščiti ogroženih živalskih in rastlinskih vrst.

Ogrožene vrste so tiste vrste, katerih obstoj je v nevarnosti. Katere vrste so ogrožene, je navedeno v rdečem seznamu, ki ga določa Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam^[1]. Tiste vrste rastlin in živali, ki so najbolj ogrožene ali so mednarodno varovane, so zavarovane z Uredbama o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah^[2] in o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah^[3].

Zaradi hidrološke dinamike so mokrišča zibelka biodiverzitete. Mokrišča ponujajo rastlinam rastišča. Nekatere vodne ali močvirske rastline imajo gobasta stebla in liste, ki prenašajo zračni kisik v korenine, s čimer jim omogočajo dihanje. Nekaterim rastlinam zgradba listov omogoča plavanje na vodi. Rastline težko (ali pa sploh ne) vsrkavajo slano vodo, zato živijo v sušnih razmerah. Med rastlinami na obrobju potokov, rek in jezer nekatere držijo pokonci olesenela stebla, zato jih ne moti nihanje vodne gladine. Najznačilnejše rastline za mokrišča so trsje, šaši, rogozi, ločje, lokvanji…V vodnatih mokriščih živijo ribe, dvoživke in ji, ki so tudi hrana za vodne ptice. V mokriščih živi več vrst  plazilcev, med njimi, gledano v svetovnem pogledu, povodni konji,  krokodili, aligatorji, sladkovodne želve in kače. Glodavci kot so bobri, pižmovke, nutrije in kapibare so se prilagodili življenju v mokriščih, na oddaljenih območjih med večjimi rastlinojedci najdemo tudi povodnega konja in vodnega bivola.

Mokrišča so razširjena tudi na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer se nahaja park Lahinja. Razširjena so tudi v porečjih Krke in Temenice, ki je s svojimi naravnimi pojavi še zlasti prelestna v okolici Mirne peči. Na prečenskem polju je občudovanja vreden zbiralnik vode, ki uravnava podtalnico in poplavno stanje Temenice in njenih pritokov. V Lukni se nahaja izjemen naraven požiralnik vode, ki skrbi za uravnoteženo varstvo pred poplavami in za naravno zaščito naravnega okolja.

Zgodbo o mokriščih zaključujem z mislijo Michele Eyqema de Montagne, »da v naravi ničesar nekoristnega …«

                                                                                                              Bojan Avbar

[1] Uradni list RS, št. 82/02 in 42/10;

[2] Uradni list RS, št. 46/04, 110/04, 115/07, 36/09 in 15/14;

[3] Uradni list RS, št. 46/04, 109/04, 84/05, 115/07, 32/08 – odl. US, 96/08, 36/09, 102/11, 15/14, 64/16 in 62/19;

Galerija